102 dalmatinca

Ko je studio Disney pred leti oznanil, da bo posnel "živo", igrano verzijo risanke 101 dalmatinec, smo si rekli - hej, zakaj raje ne posnamete animirane verzije Čednega dekleta? To bi bilo bolj humano. Ko smo film potem končno videli, smo le prikimali - ja, to je res le mučenje živali! So hoteli reči, ljudje, poglejte si film, v katerem nastopa 101 pes? Že to je huda pomota.

Zakaj potrebujejo toliko psov, če so pa itak le brezoblična gmota? Tam so in nimajo kaj početi. Ne ločiš jih - in tudi sam film jih ne loči. Brez karakterja so - vsi skupaj in vsak posebej. Če bi imeli le tri, bi obstajala možnost, da bi bili okarakterizirani vsaj toliko kot Adam Sandler, David Spade in Pauly Shore. Ker pa jih je več kot 100, so okarakterizirani toliko kot Demi Moore v Striptizu, le da joške zamenjajo repi. Točno, v nadaljevanju, 102 dalmatinca, je psov še več (okej, v resnici jih je manj!), toda ne delajte si utvar - tako so dolgočasni, da se vam ne ljubi niti ugibati, kateri je živ, kateri digitalen in kateri animatroničen, medtem ko je sam zaplet tako monumentalno kretenski, da bi ga lahko razrezali in po kosih dajali psom, ki se čez avdicijo niso prebili. Pazite: Cruello De Vil (Glenn Close), strah in trepet živali, zoo-fašistko, po treh letih spustijo iz aresta, pogojno kakopak, šef lokalnega zavetišča za živali, ki je v finančni stiski, pa jo takoj vzame za pokroviteljico.

A-jaj! Mar ne bi bilo bolje, če bi pse pripeljali kar h Kruli v arest... kamor bi takoj zatem treščil orjaški komet... iz katerega bi se izkrcal Bruce Willis... ki bi potem rešil pse... in pri tem umrl? No, ko dalmatinci na videu gledajo risanko Lady and the Tramp, itak le vzdihnete - šit, zakaj te risanke ne gledajo cel film?

ZELO PROTI