Sovražnik pred vrati

Otto von Bismarck, pruski državnik, ki je dobil kar nekaj vojn, je rad poudaril, da se Nemčija ne sme znajti v vojni z Rusijo. Nikoli, za nobeno ceno in pod nobenim pogojem. Hitler je seveda mislil, da ve več, zato je 22. junija 1941 nad Rusijo poslal 4 milijone vojakov, 3.350 tankov, 7.000 topov, 2.000 letal in 600.000 konj. "Operacija Barbarossa" je izgledala tako, kot da bi sile Osi od Finske do Črnega morja potegnile zajlo, jo zategnile in potem z njo razirale rdečo zemljo. Hitler ni niti pomišljal, da ni na pravi poti. Le zakaj bi? Njegovi lojtnanti, oberšturmfirerji, generali in feldmaršali so itak mislili, da bo vojna trajala le štiri tedne. Eh, saj veste, Rusi se bodo hitro zlomili. Kot je rekel Martin Bormann: Rusi bodo kmalu jedli kozaška sedla. Drži, Rusija leta 1941 res ni bila videti kot do vrha založen hladilnik. Prej narobe. Nemcem pa je šlo na roko tudi to, da je Stalin v famoznih čistkah, s katerimi je začel sredi tridesetih, pobil vse svoje najboljše oficirje, od Tuhačevskega navzdol. Hja, tu je bilo dela za štiri tedne - in nič več. Še toliko bolj, ker so Rusi sloveli po tem, da se postavljajo v orjaške, prevelike formacije, tako da jih je mogoče na hitro veliko pobiti. Hitlerju se je zdelo, da dela račun s krčmarjem. Ne, ni pozabil, kaj je rekel Bismarck. Zato se je Moskvi v prvi rundi izognil.

Ko je v prvih treh tednih padlo več kot dva milijona ruskih vojakov in skoraj 7.000 ruskih letal in ko so Nemci po prvih velikih bitkah zajeli več kot milijon in pol ruskih vojakov, se je zdelo, da je "Lebensraum" na vzhodu že na vidiku. Rusi so umirali v jatah... ee, v dimenzijah petletke. Kot da se je pri delu zgodila velika nesreča. Hitler je že koval bajne načrte: Krim bo nemška Riviera... zgradil bom posebno high-tech železnico, po kateri bodo luksuzni vlaki, polni nemških turistov, s hitrostjo 190 km na uro drveli proti Kaspijskemu jezeru in Uralu... Rusija bo naša Indija, ki ji bo vladala peščica zaslužnih nemških uradnikov. Ne, kot se zdi, kriket ni bil izključen. In Rusi? Nič, mirno jih bom pustil v kameni dobi - poznajo naj le prometne znake, da ne bodo kar naprej padali pod naše folksvagne! Jebiga, Rusija je le navadna puščava - moje bitke ji bodo dale zgodovino! Nemške vojake so sicer naučili, kako se po rusko reče "Vdaj se!", "Roke gor!", "Kje je šef kolhoza?", "Si komunist?" in "Stoj, streljal bom!", niso jim pa omenili, da jih čakajo prah in insekti... dež in blato... sneg in morilske temperature... neskončna in neskončno monotona pokrajina... oh, in seveda - Rusi. Jebeni Rusi! Rusi so namreč rasli kot gobe po dežju. Z vsakim strelom jih je bilo več, ne pa manj.

Hja, vojna z Rusijo se je zavlekla. V leto 1942. In v leto 1943. Od Kijeva in Moskve do fatalnega Stalingrada. A po drugi strani, le kako bi lahko bilo drugače? Hitler je ves čas ponavljal, da vojna na vzhodu ne bo taka kot vojna na zahodu. Na zahodu je šlo za klasično, konvencionalno vojno, medtem ko je šlo na vzhodu za rasno-ideološko vojno. Po eni strani je šlo za vojno proti inferiorni rasi, proti Židom, po drugi pa za vojno proti sovražni ideologiji - komunizmu. Skratka, Hitler je vojno na vzhodu videl kot vojno proti boljševiško-židovski zalegi. Matematika je bila zelo jasna: komunist je Žid - Žid je komunist. Nacistična propaganda je Ruse tako dehumanizirala, da jih Wehrmachtu ni bilo težko pobijati. Šlo je pač za vojno dveh ideologov, Hitlerja in Stalina. In ker je šlo za vojno dveh ideologij, mednarodni zakoni niso veljali. Nemci so streljali ujete Ruse, Rusi so streljali ujete Nemce. Kdo bo zmagal? Šur, ta, ki ima močnejšo ideologijo. Ta, ki je boljši ideolog.

In tako se je začelo ideološko rajcanje. Nemci so Žide in cigane vedno streljali v paketu s partizani - v propagandne namene, se razume. Šlo je za eksterminacijo. Stalin je lansiral svoj znameniti Ukaz št. 270: Nihče ne sme storiti niti koraka nazaj! Nikogar ne smejo dobiti živega! Kdor se preda, je izdajalec domovine! Strahopetce je treba usmrtiti na licu mesta! Še več, eksekutorji so med napadi kar sproti pobijali tiste, ki so hoteli zbežati ali pa se skriti. Položaje so držali do zadnjega - Nemci jih niso mogli zbezati niti z metalci ognja. Hitler je vsak premik razglasil za "največjo bitko v zgodovini", medtem ko je Stalin na Rdečem trgu priredil parado ob obletnici oktobrske revolucije, ljudi pa futral s pravljico o tem, kako je sam - osebno! - pri Stalingradu zlomil Belo gardo in rešil Revolucijo. Stalingrad ne sme pasti! No, Nemci so si razbijali glavo z reševanjem oreha "6.000/480" - specifično, z vprašanjem, kako to, da so pri 6.000 mrtvih ruskih vojakih našli le 480 pušk? Sklep je bil šokanten, toda pravilen: Stalin je nad do zob oborožene Nemce pošiljal neoborožene vojake... ee, statiste. Ustvarjal je množične prizore. Ustvarjal je vtis, da je Rusov preveč - da so neizkorenljivi.

Ruski ideološko-propagandni aparat je začel Nemce spravljati ob živce. In ob samozavest. Zlasti v Stalingradu, kjer so jih pričakali snajperisti, najbolj efekten, najbolj perverzen, najbolj fantomski in obenem najbolj h'woodski produkt ruskega ideološko-propagandnega aparata, ki ga zdaj, v času revivala vojnih filmov, obdeluje Sovražnik pred vrati, "najdražji evropski spektakel" (80 milijonov USD), film o tem, kako je Stalin sklenil, da bo sredi Stalingrada postavil Hollywood. Vsekakor, Stalingrad, mitsko mesto, zadnji okop pred ruskimi naftnimi polji, je lahko leta 1942 oz. 1943 rešil le Hollywood. Sovražnik pred vrati nas v Stalingrad vpelje s kaotičnim masakrom, podobnim uvodnemu masakru iz Reševanja vojaka Ryana. Na eni strani Volge stoji povsem uničen, mračno sfaširan, epsko razrušen, katastrofalno zgažen, že stokrat razstreljen, non-stop oblegan Stalingrad, popolna podoba wastelanda, rezultat bitke dveh egotripov, Hitlerjevega in Stalinovega, z druge strani pa se skušajo v to zmes groze, gorja in gravža z barkami prebiti nove in nove množice ruskih rekrutov, niti ne vojakov, amaterjev, med katerimi je tudi Vasilij Zajcev (Jude Law), pastir z Urala, sicer dober strelec. Krogle brizgajo z vseh strani, z neba tolče Luftwafe, barke letijo v zrak, stene se rušijo, voda cvrči, meso ječi, mladi soldati padajo v reko, iz strahu, magari pomotoma - jasno, histerični eksekutorji jih pošicajo, še preden se potopijo. Tiste, ki furo preživijo, takoj poženejo naprej, noter, v mesto, ki je videti kot mestna klavnica ob pol petih, v frontalni spopad - jasno, neoborožene. Dajo jim naboje, ne pa tudi pušk - hej, puško vzemite mrličem!

In Zajcev jo najde, med trupli, kamor pade tudi politični komisar Danilov (Joseph Fiennes), urednik propagandnega biltena, ki kmalu pogrunta, da je Zajcev ostrostrelec olimpijskih dimenzij in da ve, kam je treba zadeti sovražnika - v glavo. Obema je pač jasno, da bitka za Stalingrad ni bitka src ali emocij, ampak bitka "glav", hja, hladnih, brezčutnih, racionalnih ideologij. Tudi Nikita Hruščov (Bob Hoskins), novi supervizor mestne obrambe, le prikima, ko mu Danilov razloži, da je mogoče Rusiji moralo dvigniti le s propagando, specifično - s fabriciranjem herojev. In ker je Zajcev zvezdniški material, mu Danilov, imagemaker, podredi vso propagandno mašino, ves marketing, vso publiciteto in vse najboljše slogane. Okej, od izida bitke za Stalingrad je odvisen izid II. svetovne vojne, toda izid same bitke za Stalingrad je odvisen od male propagandne fabrikacije - od imidža. Ko Nemci v Stalingrad pošljejo svojega ostrostrelskega asa, vzvišenega, ciničnega, hladnokrvnega, stoičnega majorja Koeniga (Ed Harris), se začne dolg ostrostrelski duel - duel med nemškim aristokratom in ruskim stahanovcem, ki je medtem že postal največji ruski zvezdnik, kult in seks simbol, heh, pin-up boy.

Film se skoncentrira skoraj izključno na njun duel, hja, na dolg revolveraški biljard, na njuna fintiranja, blefiranja, kamufliranja in taktiziranja, na njuno "črno umetnost", na njun ritualni raubšic, na katerega bi bil ponosen tudi Sergio Leone, kralj vesterna, ki je hotel nekoč, malo pred smrtjo, posneti svojo verzijo bitke za Stalingrad. Da bi bila še bolj podobna "blatnemu", "somračnemu", evropskemu vesternu, ne dvomim, toda že Sovražnik pred vrati nas lepo spomni na to, koliko "divjih zahodov" premore Evropa, ready-made "historičnih" poligonov, ki čakajo na mitizacije, remitizacije in demitizacije. Ne da je soundtrack Jamesa Hornerja slišati kot Morricone. In ne da je Jude Law videti kot mladi Clint Eastwood. Vraga, videti ni niti kot mladi Zajcev. A po drugi strani, tudi Zajcev s svojimi snajperističnimi šusi v resnici ni pobil največ Nemcev (le 149, Zikan pa 224), niti ni slovel po šusih v glavo (po teh je slovel Passar), toda leta 1942 je poskrbel, da je Stalingrad dobil Hollywood.

ZA +

povezava