Mehikanka

Mehikanka je pištola, ki stanuje v Mehiki. Made in Mexico. Toda Mehikanka je zelo posebna, čudna, groteskna pištola, ki dela na svojo roko. Strelja namreč po svoje. Zlahka zgreši tistega, ki naj bi ga zadela, in zadene onega, ki strelja. Strelec tako nikoli ne ve, koga bo zadela. Zato je nevarna - in kakopak neuporabna. Lastnik z njo nima kaj početi. Še dotakniti se je ne sme. Mehikanka misli pač po svoje. Odtujeno. Nepredvidljivo. Iracionalno. Zarotniško. Vsekakor, ta pištola živi v svojem svetu, hja, onstran. Onstran meje. Rečeno politično: onstran ameriške meje, v Mehiki, v Tretjem svetu. Mehikanka ni le produkt, ki se je odtujil svojemu proizvajalcu, "proletarcu", temu, ki jo je izdelal, ampak produkt, ki je odtujen svojemu lastniku, potemtakem produkt, ki je odtujen samemu konzumentu. Lahko ga kupiš, toda z njim nimaš kaj početi. Mehikanka je produkt iz Tretjega sveta. Seks simbol Tretjega sveta. Karikatura ameriško-mehiškega sporazuma o prosti trgovini.

In seveda, Mehikanka bi bila brez vrednosti, če se za njo ne bi metalo pol ameriških gangsterjev. V tem smislu je popolna alegorija samega filma Mehikanka: tudi film, sicer čisti vidiot, bi bil namreč brez vrednosti, če v njem ne bi hotela igrati Brad Pitt in Julia Roberts. Ker pa v njem igrata, to pomeni, da je "kulturne vojne" res konec. Če namreč najbolj prestižni, unikatni, tako rekoč sublimni zvezdniki, kakršna sta Pitt in Robertsova, nimajo več moči, da bi živeli v "svojem" svetu, ampak jih trg sili, da živijo v "tujem", derivatnem, banalnem, "Tretjem" svetu, v filmih, ki imitirajo Tarantina in njegove ekskluzivne imitatorje a la Guy Ritchie (Morilci, tatovi in dve nabiti šibrovki), potem je jasno, da so socialne vloge le še stvar imidža in da so prenosljive - kot čeki. Sublimnost je postala banalna - in banalnost sublimna. Ne preseneča, da skušata biti Pitt in Robertsova za vsako ceno sublimna: igrata namreč tako, kot da jima je režiser rekel - okej, vem, da je tole pod vajinim nivojem, zato si predstavljajta, da igrata v filmu Kdo se boji Virginie Woolf! Iskreno rečeno, videti sta tako kot Američana, ki prideta v Tretji svet, potem pa vsem najprej razložita, da sta Američana - jasno, za svoj nastop pričakujeta Oskarja.

V Mehiko pravzaprav odroma le Pitt alias Jerry Welbach, pa še to po sili. Julia alias Samantha Barzel, njegova bejba, besno in nevrotično protestira, ker se ji zdi, da je to smrtni udarec za njuno skupno gospodinjstvo. Toda nerodni, amaterski, idiotski Jerry mora tja dol - na svojo zadnjo misijo. Gangsterjem pač dolguje uslugo... ee, last job. Če jim ne prinese začarane, preklete, legendarne Mehikanke, ga čaka šus, ki bo izstreljen iz absolutno predvidljive pištole. No, ko pride tja dol, se mu zgodi črna komedija - dvojne igre, trojne prevare, bizarni Mehičani, ki jih nosi tekila, fešte, absurdna streljanja, groteskne brutalnosti, truma gangsterjev, moralni vakuum, mrtva krava na cesti, uriniranje, Gene Hackman, špageti soundtrack. A tudi Samanthi, ki krene v Las Vegas, se pripeti črna komedija: ugrabi jo namreč brutalni, hladnokrvni poklicni morilec Leroy, za katerega se izkaže, da je v resnici le nežni, zelo občutljivi gej. Ker pa ga igra James Gandolfini, brutalni, hladnokrvni mafiozo Tony Soprano iz TV serije Sopranovi, je to več kot le ironično, zlasti ko vlogo "psihoanalitske terapevtke" prevzame Julia Roberts, ersatz za Lorraine Bracco, njegovo TV terapevtko. Hoče film reči, da so mafijci v resnici latentni geji, ali le, da so kodi v sodobni družbi in na sodobnem trgu tako fluidni, da lahko brutalni gangster brez problema igra geja, ne da bi tvegal imidž?

PROTI