21. 5. 2001 | Mladina 20 | Kultura | Film
Pot domov
Wo de fu qin mu qin, 1999
Luo Yusheng (Sun Honglei) se po mnogih letih vrne domov. V rojstno vasico, na ruralni kitajski sever. Pokličejo ga, ker je umrl oče. Vaški učitelj, legenda tistih primitivnih krajev, v katerih pozimi radi brijejo ledeni viharji. En tak vihar je zgrabil očeta, ki je imel za nameček še slabo srce, tako da se je zgrudil daleč od doma. In daleč od svojega groba. Njegova žena, fantova mati, zdaj hoče, da ga iz mestne bolnišnice v vas prinesejo na rokah, ne pa pripeljejo s kakim avtom - da se bo kasneje, tam nekje onstran, spomnil poti domov. Kar ima kakopak neko zvezo s tradicijo in kitajskimi vražami, obenem pa ni brez zveze z njuno romanco, z njunim dvorjenjem, ki je postalo legendarno v teh krajih, v katerih so se ljudje zaljubljali na komando, ne pa spontano, iz srca. Po poti domov je namreč prihajal k njej. No, medtem ko se pripravlja pogreb, ki bo prava logistična mora (za tako dolgo pot potrebuješ pač trumo nosačev, kopico cigaret, hektolitre vina ipd.), se črno-bela fotografija razpre v dolg Cinemascope. Mhm, v flashback, ki nas premakne v leto 1958, ko je Luo Changyu (Zheng Hao) prišel za učitelja in začel pecati sramežljivo 18-letno kmetico Zhao Di (Zhang Ziyi). Jasno, njuni titaniški romanci sta po življenju stregli tradicija in totalitarna represija, tako da je kmalu sledila kazen, ki ju je za lep čas ločila. Toda Zhao je čakala na vrnitev svojega malega disidenta - nemo, negibno, stoje, na prostem, na pripeki, na dežju, na snegu, na ledu.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
21. 5. 2001 | Mladina 20 | Kultura | Film
Luo Yusheng (Sun Honglei) se po mnogih letih vrne domov. V rojstno vasico, na ruralni kitajski sever. Pokličejo ga, ker je umrl oče. Vaški učitelj, legenda tistih primitivnih krajev, v katerih pozimi radi brijejo ledeni viharji. En tak vihar je zgrabil očeta, ki je imel za nameček še slabo srce, tako da se je zgrudil daleč od doma. In daleč od svojega groba. Njegova žena, fantova mati, zdaj hoče, da ga iz mestne bolnišnice v vas prinesejo na rokah, ne pa pripeljejo s kakim avtom - da se bo kasneje, tam nekje onstran, spomnil poti domov. Kar ima kakopak neko zvezo s tradicijo in kitajskimi vražami, obenem pa ni brez zveze z njuno romanco, z njunim dvorjenjem, ki je postalo legendarno v teh krajih, v katerih so se ljudje zaljubljali na komando, ne pa spontano, iz srca. Po poti domov je namreč prihajal k njej. No, medtem ko se pripravlja pogreb, ki bo prava logistična mora (za tako dolgo pot potrebuješ pač trumo nosačev, kopico cigaret, hektolitre vina ipd.), se črno-bela fotografija razpre v dolg Cinemascope. Mhm, v flashback, ki nas premakne v leto 1958, ko je Luo Changyu (Zheng Hao) prišel za učitelja in začel pecati sramežljivo 18-letno kmetico Zhao Di (Zhang Ziyi). Jasno, njuni titaniški romanci sta po življenju stregli tradicija in totalitarna represija, tako da je kmalu sledila kazen, ki ju je za lep čas ločila. Toda Zhao je čakala na vrnitev svojega malega disidenta - nemo, negibno, stoje, na prostem, na pripeki, na dežju, na snegu, na ledu.
Pot domov je himna tradiciji, družinskim vrednotam in patriarhalnim odnosom, ki jih ubija zahodni modernizem, starim vrednotam, ki izginjajo, folklori (nošenje vode, kuhanje na ognju ipd.) in letnim časom, ki niso več ura, starcem, ki niso nasedli urbanim lažem in so raje ostali na svojih ognjiščih, ženskam, ki celo življenje nemo predejo, kitajskemu heroičnemu mazohizmu in učiteljem, ki jih ni več. Kaj hoče Zhang Yimou, retardirano Kitajsko, vrnitev v predkomunistično leto nič, ali Kitajsko, ki bo šla s časom, ni jasno, toda Pot domov zapakira z vsemi tistimi momenti, ki na Zahodu vedno vžgejo - z neskončnimi tekanji po jesenskih poljanah, z dolgimi close-upi kitajske lepote (ja, Zhang Ziyi namesto Gong Li), z idiličnimi šopki večnih modrosti, s patetičnim soundtrackom in finalom, ki ga je snel iz Polja sanj. Vključno z if-you-build-it-he-will-come uverturo. Le da Luo Changyu ne zgradi bejzbolskega igrišča, ampak šolo. Pot domov vas bo spomnila tudi na mnoge stare slovenske filme - na Cvetje v jeseni (pok srca), na Lucijo (etno pogreb), na Idealista (vaški učitelj, ki hoče nekaj več) in na Franckin tek za vozom.
ZADRŽAN
