Mumija se vrača

Prejšnji teden ste lahko slišali: "Peščeni vihar pogoltnil Egipt!" Vruum! Kaos. Kot da je mumija ponovno vstala in naredila veter v peskovniku. Kot da se je mumija vrnila. Vem, kaj ste si rekli - tudi narava se je vključila v marketing filma Mumija se vrača! In ni razloga, da ne bi dodali - tako kot kamen, ki pada, ve, koliko znaša gravitacija, tudi egipčanski pesek ve, kdaj v kino pride film Mumija se vrača. Ha. Kakšno srečo ima Hollywood, ne - ko v kino pošlje film o egipčanskem puščavskem viharju, Egipt res požre puščavski vihar. Eh, pozabite na naključje. Če ste novico o nenadnem peščenem viharju prebrali do konca, ste lahko namreč zvedeli, da Egipt v tem času skoraj vedno udari kak peščeni vihar. In Hollywood je to vedel.

Da bo lansiranje filma Mumija se vrača v Egiptu marketinško podprl tudi huronski peščeni vihar, ni bilo dvoma. Egipt je bil tiste dni videti kot ringelšpil v peskovniku. Hja, tako kot film Mumija se vrača. In seveda, nič drugače ni bila videti Mumija, ki jo je pred dvema letoma posnel isti režiser, Stephen Sommers. Razlika je le v tem, da je tokratni ringelšpil v peskovniku še večji sin računalnika. Naravnost rečeno, film Mumija se vrača je videti tako, kot da režiser ni sedel za kamero, ampak za računalnikom. Mumija se vrača je en sam dolg specialni digitalni efekt, v katerem liki ne umirajo, ampak so deletirani - podobno kot pošasti v kaki računalniški igrici. Ko se na začetku, leta 3067 pred našim štetjem, sredi puščave frontalno udarita dve neskončni vojski, je tako, kot bi gledali na računalniški ekran - vojščaki se gibljejo tako, kot da so jim pozabili vnesti nekaj vitalnih podatkov. Fušajo.

Mumija se vrača je le pretveza za film. In zgodba je le pretveza za specialne efekte. Okej, ameriški legionar Rick O'Connell (Brendan Fraser) in britanska egiptologinja Evie (Rachel Weisz), zdaj kakopak poročena (koalicija! Bush & Blair!), se po osmih letih vrneta, toda milenijskega transa očitno še ni konec - spet morata namreč v Tretjem svetu preprečiti Apokalipso, ki je tokrat ne skuša zakuhati le besni, maščevalni, pohlepni Imhotep (Arnold Vosloo), mumificirani skinhead, sicer eks svečenik, ampak tudi njegov mitski tekmec, Škorpijonski kralj (Dwayne Johnson alias The Rock), ki je svojo dušo pred 5.000 leti prodal Anubisu, bogu mrtvih, zdaj, zamrznjen v času (ee, v pesku), pa hoče hoče "sile teme" in svet spraviti pod svojo komando. Kar je kakopak tehten razlog, da se film prelevi v bučni, kaotični, frenetični, samoparodični perpetum mobile, v matinejski galop, ki več dolguje Indiani Jonesu, Terminatorju in Desetim zapovedim kot pa starim Mumijam studia Universal. Kot rečeno, ves štos je v vnašanju podatkov. Ker sta dobila Indiana Jones in bejba na drugi misiji za kompanjona otroka, ga dobita tudi Rick in Evie (huh, osemletnega sina Alexa pravzaprav, ki je bil glede na njuno non-stop angažiranost bržkone spočet brezmadežno... ee, v računalniku). Ker je dobro, da za humorne vložke skrbi kak črnec, v film vnesejo tudi komičnega črnca (Shaun Parkes). In seveda, ker je treba misliti na čim širši demografski vzorec, vnesejo tudi rokoborskega zvezdnika (The Rock), ki pa je dobesedno vnesen, saj se od računalnika sploh ne loči. Brez skrbi, junaki v tunelu že tradicionalno bežijo pred ognjem. In pred vodo.

Rolajo se avanture, teror, kulti, mistične grobnice, ponovna vstajenja, reinkarnacije, Patricia Velazquez (again!), piramide, skrite oaze, vrtenje globusa, psoglavci, humor, cliffhangerji, mečevanja, intrige, eksotične lokacije, kuge, prekletstva, uroki, sarkofagi, mobilne stene, mobilna tla, pobegi, nemrtvi, neživi, skeleti, Mesta mrtvih, orjaški valovi, mumije, anti-liftingi, pogrezanja mest, baloni, pregoni, dirke z double-deckerji, nesmrtneži, polne lune, mračni tuneli, ugrabitve, kače, hrošči, škorpijoni, tarantole, razpadanja teles, obrazi v vodnih stebrih in kakopak obrazi v peščenih viharjih. Toda zgodbe ni. Linearnost ne obstaja. Film se odvija na način računalniške igrice: junak skače iz prostora v prostor in v vsakem prostoru ga čaka nov trop pošasti, ki jih mora pobiti, preden lahko napreduje v naslednji prostor. Jasno, vsak prostor je klimaks zase, magari deus ex machina. Heh, pri vsem skupaj je najbolj neverjetno in najbolj smešno to, koliko svetih mest Američani zgazijo, pomendrajo in posvinjajo v imenu reševanja sveta in demokracije. Nadaljevanje je nujno. In proti mora čim prej. Če bosta imela Rick in Evie - Bush & Blair - preveč prostega časa, bosta naslednjič prišla s peterčki. Kriv bo Clinton, se razume.

PROTI

povezava