Škrlatne reke

Serijski morilci so praktični ljudje, zato najraje pobijajo v velemestih. Zatohlost, para, izpušni plini, koprenast smog, množica, ki hiti: ja, tu se lahko skriješ. Nisi na očeh. Tu lahko živiš 100 let in se nikoli ne srečaš. Ni čudno, da serijske morilce prikazujejo izključno kot velemestne pošasti. Kot rezultate velemestnih hib - paranoje, odtujenosti, stresnosti, divjega tempa, anonimnosti. In če že ravno serijski morilec zraste na podeželju, potem je sad tistega večnega podeželskega zamujanja - in še bolj večnega podeželskega prezira do velemestnega snobizma. Velemestni serijski morilci trupla razumejo kot umetnine. Podeželski serijski morilci trupla razumejo kot anti-umetnost, kot del narave. Truplo zato vrnejo naravi. Saj veste, zakopljejo ga - ali pa kaj takega. Ne razstavijo ga. Ne postavijo ga na ogled. Podeželski serijski umori pač rastejo iz prezira do umetnosti in intelektualizma. Iz ljubezni do narave. Podeželski serijski morilec nikoli ne pomisli, da je pravzaprav žrtev svežega zraka.

V lucidnem, pikantnem, elegantno kompliciranem, lepo ritmiziranem trilerju Škrlatne reke, ki ga je posnel francoski non-stop wunderkind Matthieu Kassovitz (Sovraštvo), psycho udari na svežem zraku. Daleč od velemesta in daleč od urbanega bestiarija. Specifično, serijski morilec udari pod francoskimi Alpami, v univerzitetnem mestecu Guernon, sredi čiste, sončne, neokrnjene narave, med deviško belimi tritisočaki. Trupla pušča oz. razstavlja v adrenalinskem osrčju pojočih gora. Jasno, to niso le trupla - to so jebeni eksponati. Alpske inštalacije. Trupla pusti gola, v fetalnem položaju, brez rok in brez oči. Forma viva. In seveda, te umetnine svoje forme zlepa ne izgubijo. Ne razpadejo. Ščiti jih narava... ee, alpski hladilnik.

Ker pa križarska umetnost tega ekstremnega serijskega morilca - in očitno tudi ekstremnega športnika, okej, ekstremnega plezalca - presega podeželske mentalne in estetske kapacitete, takoj pokličejo mestnega recenzenta, starega profija, stoičnega, izkušenega komisarja Niemansa (Jean Reno), eksperta za tovrstno enigmatiko. Mlajšega, hiper dinamičnega, dokaj neortodoksnega policaja, Kerkeriana (Vincent Cassel), sicer nekdanjega delinkventa, še vedno norega na džointe, pa isti dan pokličejo v neko drugo mestece, v Sarzac, kjer je nekdo mastno oskrunil grob otroka, ki je mrtev že 20 let. Policaja delata paralelno, drug mimo drugega - ne poznata se, toda ko končno trčita, je jasno, da Kerkerian v svojem primeru sumi neonacistične skinheade, medtem ko ima Niemans oči uprte v idilično, privatno, elitno univerzo, ki je videti kot tiha, mirna, diskretna postnacistična himna evgeniki - otroci profesorjev se poročajo med seboj, zlagoma prevzamejo profesorske položaje in rojevajo otroke, ki se potem spet poročajo med sabo. Kabala.

Šur, policajema se zdi, da je to proti naravi. In proti kulturi. Kassovitz, ki je film posnel po bestsellerju Jean-Christopha Grangeja, zgodbe na srečo ne odpira in zapira v ritmu videospota, obenem pa iz narave - iz snega, ledenikov, ledenih tunelov, svežega zraka, alpske atmosfere - potegne več, kot običajno drugi režiserji potegnejo iz velemest, tako da na koncu o naravi nima nobenih iluzij. Čiste narave ni več. Še več, nič ni bolj patološkega od narave. Narava je kriva, ker je model za zdravo telo in zdravega duha - za ideologijo čiste, superiorne rase. Mit o čisti naravi je temelj in tempelj nacizma. Glorifikacije narave so nevarne. Smrtno nevarne.

ZA +

povezava