28. 5. 2001 | Mladina 21 | Kultura | Film
Škrlatne reke
Les rivieres pourpres, 2000
Serijski morilci so praktični ljudje, zato najraje pobijajo v velemestih. Zatohlost, para, izpušni plini, koprenast smog, množica, ki hiti: ja, tu se lahko skriješ. Nisi na očeh. Tu lahko živiš 100 let in se nikoli ne srečaš. Ni čudno, da serijske morilce prikazujejo izključno kot velemestne pošasti. Kot rezultate velemestnih hib - paranoje, odtujenosti, stresnosti, divjega tempa, anonimnosti. In če že ravno serijski morilec zraste na podeželju, potem je sad tistega večnega podeželskega zamujanja - in še bolj večnega podeželskega prezira do velemestnega snobizma. Velemestni serijski morilci trupla razumejo kot umetnine. Podeželski serijski morilci trupla razumejo kot anti-umetnost, kot del narave. Truplo zato vrnejo naravi. Saj veste, zakopljejo ga - ali pa kaj takega. Ne razstavijo ga. Ne postavijo ga na ogled. Podeželski serijski umori pač rastejo iz prezira do umetnosti in intelektualizma. Iz ljubezni do narave. Podeželski serijski morilec nikoli ne pomisli, da je pravzaprav žrtev svežega zraka.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
