Zamujena priložnost

Ni nujno, da bo Zamujena priložnost v Sloveniji našla svojo družino. Iz preprostega razloga: pri nas je maj, v filmu pa je Božič. In to v vsakem kadru. V vsakem stavku. V vsaki tišini. Rečeno naravnost - Zamujena priložnost je tempirana za božično gledanje. Le Božič si morate predstavljati tako, kot ga je popisal Charles Dickens - kot čas, ko se tudi najbolj zadrti in najbolj trdosrčni egoisti prelevijo v nežne, tople, sentimentalne filantrope. Kot čas, ko ljudje za hip ali dva upokojijo aroganco, egoizem, ambicije in obsedenost s kariero. Kot čas, ko ljudje nehajo tekmovati. Hja, kot čas, ko japiji mutirajo v ljudi. Zamujena priložnost je v tem smislu povsem očitna in prozorna - no, vsaj toliko kot nevidni človek. Streže predvsem prazničnemu, sezonskemu, tradicionalnemu, božičnemu, blagoslovljenemu, programiranemu apetitu. Nobene umazanije. Nobene politične nekorektnosti. Nobenih žalitev. Nobenih mamil. Nobenih mehurčkov. To je paket, na katerem piše: Odpri za Božič! Ne prej. Ne kasneje.

Nicolas Cage je Jack Campbell, samski japi. Frajer, player, prvak Manhattana, morski pes, mož trenutka, master of the universe, najboljši prijatelj Armanija, Ferrarija in Verdija. Misli le nase in na kariero. Glava za posel, telo za užitke, kot je rekla Melanie Griffith v Delovnem dekletu. Nenehno pumpa le svoje ambicije. In svoj ego. Njegov drugi dom je Wall Street. Njegov prvi tudi. In edini. Wall Street je bil ustvarjen zanj. Vraga, tip se obnaša tako, kot da je sam ustvaril Wall Street. Kot da je sam izumil kapitalizem. Firme kupuje, združuje, prodaja. Nazaj se ne ozira. Niti za Božič. Prepričan je, da ima vse, kar hoče. In kar je kdaj hotel.

Jasno, po srečanju z enigmatičnim, magičnim, angelskim roparjem pade v kotel. Hočem reči, v cono somraka. Okej, če že ravno hočete - v krasni novi paralelni svet. Naslednje jutro se namreč zbudi v predmestni družinski hiški, obdan z družino, z ženo, dvema otrokoma in psom - družinski človek, family man. Jacku sicer ni takoj jasno, kaj se dogaja, nam pač - zadrgnjeni japi, Scrooge, kot bi mu rekel Dickens, je dobil drugo priložnost. Kar pomeni, da lahko na lastne oči vidi in na lastni koži občuti, kako bi teklo njegovo življenje, če bi se poročil s svojo šolsko princeso Kate (Tea Leoni). Šur, po paničnem stresu Jack hitro postane zelo sentimentalen, melanholičen in romantičen, zlasti ko ugotovi, da je imel možnost izbire. Zdaj vidi, kaj je zamudil. Heh, zdaj končno stoji na cesti, na katero ni nikoli stopil. Zanj se začne neskončen dan. In čaka ga ista pot kot Brucea Willisa v Mulcu... ee, kot Gwyneth Paltrow v Heleninih ljubeznih... ee, kot Rachel Griffiths v filmu Me, Myself and I.

Zamujena priložnost je tako lenobno neoriginalna, da bo odrešila le japije, ki se med tednom ubijajo iz ljubezni do poklica, vikende pa preživljajo z družino. Še celo zazdelo se jim bo, da so nad alternativo "družinsko življenje ali kariera", pred katero stoji Cage, ker imajo pač oboje, družinsko življenje in kariero, tople vikende in Wall Street. Zamujena priložnost itak vztraja, da ne moreš imeti obojega, da se moraš odločiti, da moraš izbrati in da lahko kakopak izbiraš le med dvema tipoma življenja, to pa zato, ker obstajata le dva tipa življenja, japijevski in družinski. Je Nicolas Cage japi, ki sanja, da je družinski človek, ali pa je le družinski človek, ki sanja, da je japi, sicer ni jasno, toda ko pomislim, da je v filmu Samo 60 sekund kradel najbolj prestižne avtomobile, da je v Alcatrazu rušil teroriste, da je v filmu 8 mm razbijal snuff-mafijo, da je v Letalu prekletih nabrcal pobegle zapornike, da je v Mestu angelov na Meg Ryan gledal zviška in da se ga je v filmu Zbogom Las Vegas napil do smrti, si zlahka predstavljam, da ima človek več kot le dve možnosti. V resnici jih ima toliko, da mu ni treba nikoli žalovati za cesto, na katero ni stopil. Iskreno rečeno, možnosti je toliko, da ogrožajo kapitalizem, srednji razred in demokracijo.

PROTI

povezava