Razpoložena za ljubezen

Hongkong je bil leta 1962 lep, seksi, ironičen kraj. V isto stanovanjsko poslopje sta se namreč na isti dan preselila dva zakonska para. Tony Leung, novinar, ki bi rad prešaltal na pisanje kung-fu romanov, selitev opravi sam - njegova žena je pač hotelska receptorka, zato je odsotna. Tudi Maggie Cheung, tajnica v neki ladjarski družbi, selitev opravi sama - njen mož je na službenem potovanju. Tony kmalu ugotovi, da je Maggiejin mož stalno odsoten. In tudi Maggie kmalu ugotovi, da je Tonyjeva žena stalno odsotna. Okej, sprva najdeta nekaj opravičil za odsotnost, toda zlagoma opazita, da sta njuna zakonska partnerja vedno odsotna hkrati. Kot da sta dogovorjena. Še korak, pa jima kapne, da ju zakonska partnerja varata. Ni čudno, da se zdi, kot da sta dogovorjena - v resnici sta res dogovorjena. Drug z drugim. Ha! Afera!

Kar Tonyja in Maggie kakopak zbliža ter poveže v neke sorte tajno, diskretno, zarotniško alianso, toda vprašanje, kaj bova s prešuštnima zakonskima partnerjema, se hitro preoblikuje v vprašanje, kaj bova midva - drug z drugim. Da sta Razpoložena za ljubezen, ni dvoma, toda konzumaciji te ljubezni - poljubom, dotikom, fiziki, seksu - se izogibata. Nočeta biti le kopija zakonskih partnerjev, ki sta ju prevarala in ki ju film za kazen pokaže le v hrbet.

Ne da se ne zapeljujeta - toda le s pogledi, z bližino, s tišino. Z malimi formami intimnosti. Z malimi fetišizmi. S cigaretnim dimom, s stalnimi preoblačenji, s komaj opaznimi indiskretnostmi, s hipnimi zdrznitvami, z bliski. Z detajli. Ne da ne hlepita drug po drugem - toda nočeta, da bi ju kaj izdalo. Nočeta, da bi ju izdal obraz. Ali pa da bi ju izdalo telo. Niti drugega pred drugim. Ni čudno, da Wong Kar-Wai, kultni HK režiser (Chungking Express, As Tears Go By, Fallen Angels, Days of Being Wild, Happy Together), ves čas kaže prav njune gibe - kako hodita... kako skušata obvladati svoje senzualno telo... kako skušata biti gospodarja svojega vznemirjenega telesa... in kako se kljub vsemu ne moreta znebiti svoje senzualnosti, svoje slastnosti, svoje čutnosti, svojega občutka krivde, svoje agonije, svojega sramu, svoje frustracije, svoje vrtoglavice, svojega glamurja. Nočeta, da se ju vidi. Za svet hočeta biti nevidna. Utopična. Po mestu blodita, drsita, begata kot fantoma.

Kot bi Bežno srečanje posnela Marguerite Duras. Kot bi njen film India Song dobil hongkonški refren. Vlažne ulice, neon, noč, sence, hodniki, sobe, hoteli, stopnice, fasade, vogali, dež, zvoki, šumi, glasovi in ure postanejo sledi njune nevidnosti. Še več, celo mesto postane spektralni teater njune nevidnosti, njunega izogibanja svetu, njune razpoloženosti za ljubezen. Kontrolo hočeta imeti nad stvarmi, ki se jima niso zgodile. Izginiti hočeta v melodrami distance. Zdi se, kot da ju mesto sanja. Kot bi rekel Hegel: strah ju je preteklosti, spominjata se prihodnosti. V svetu se hočeta izgubiti. Svojo željo lahko izrazita le onstran slike, toda bolj ko izginjata, bolj sta hipnotična, bolj sta seksi in bolj žarita. Bolj sta razpoložena za ljubezen. Ne, ne moreta reči, da med njima ni nič. Da se med njima ni nič zgodilo. Toda vse počneta tako diskretno, tako zadržano in tako delikatno, da jima tega ni treba izreči. Le Nat King Cole lahko v španščini ponavlja: Quizas, Quizas, Quizas. Morda, morda, morda.

(film vrti izključno Cankarjev dom)

ZELO ZA -

povezava