Čokolada

Leta 1959 je v Franciji padal sneg. Na tipično francoski, idiličen, chic način. Sneg je padal tudi v neki mirni vasici, v katero veter zanese Juliette Binoche in njeno hčerko (Victoire Thivisol). Kake posebne sreče z geografijo nimata, saj se kmalu izkaže, da prebivalci te vasice praktično ves čas preždijo v cerkvi. Bojijo se Boga, bojijo se fara (Hugh O'Conor) in bojijo se župana (Alfred Molina), moralnega policaja, ki je že zdavnaj poskrbel za konkordat. Bolj je vatikanski od Vatikana. Farani se nove faranke najprej razveselijo, toda ko ugotovijo, da ne hodi k maši in da se ne meni za dogme, se ji odtujijo.

Film pa jim dokončno poči, ko v grozi spoznajo, da dekadentna in nemoralna samohranilka, ki se naveže na nič manj dekadentnega rečnega klateža (Johnny Depp), ne rešpektira niti posta. Za post namreč odpre čokoladnico - prodajalnico finih, slastnih, delikatnih, senzualnih, neubranljivih, hiper kaloričnih, toda magičnih čokolatinčkov. Svoje življenje posveti kuhanju Čokolade, "malim skrivnostim velikih mojstrov", tako da faranom (Lena Olin, Peter Stormare, Judi Dench, Leslie Caron, John Wood, Carrie-Anne Moss itd.) ne preostane drugega kot burno, besno, polemično, fanatično izbiranje med asketsko dogmo in hedonistično viagro. Toda ko enkrat njene čokolatinčke degustirajo, se vse spremeni - notranje se osvobodijo, srca zapojejo, libido poskoči, nestrpnost izgine, dogme in kompleksi sprhnijo, med njih zaplavajo sreča, bratstvo in sprava, svet se odpre. V saharinski sladkobnosti gredo tako daleč, kot si ne upa niti Hollywood.

Čokolada, posneta po romanu Joanne Harris in nominirana za Oskarja (!), hlini unikatnost in specialnost, pa čeprav se povsem neženirano šlepa na kulinarično-osvobodilne filme a la Kot voda za čokolado, Babettina gostija in Ženska zgoraj. Pod krinko "malega", "neodvisnega", "ljubkega", "sofisticiranega", "simpatičnega" art filma skuša za vsako ceno ugajati - in to na način, kot skušajo ugajati h'woodski filmi. Njegova specialnost se začne in konča pri okusu mainstream publike. Edini šarm, ki ga premore, je šarm tekočega traku. Edina filozofija, ki jo premore, je filozofija zbiralcev kuharskih receptov. Vsi ti ameriški artiji, ki jih je vse polno in ki pod firmo specialnosti prodajajo h'woodsko imitacijo, so šablonski, žanr zase. Prvič, vedno se dogajajo v tujini, običajno na podeželju, jasno, v preteklosti. Drugič, vedno so politično korektni - nikogar nočejo užaliti, vsem hočejo ugajati. Tretjič, vedno so optimistični in banalno humanistični. Četrtič, vedno so patološko sentimentalni. Petič, vedno skušajo biti didaktično inspirativni. Šestič, vedno so polni malih, humornih, ekscentričnih outsiderjev, ki komaj čakajo, da jih mainstream sprejme in vzame za svoje. In sedmič, vedno so zelo konzervativni - Čokolada uči, da lahko ženska svobodo in kariero najde le v kuhinji... da ga ni čez žensko, ki kuha... in da ga ni čez žensko, ki ve, da ji je mesto v kuhinji. Ženska, ki kuha, je seks simbol tega sveta. In če kuha dovolj dolgo, spremeni svet. Ja, Čokolada je film za ženske, ki jih možje enkrat na mesec spustijo na babji žur.

ZADRŽAN

povezava