Zelena milja

Če bi imel Jezus Kristus dobre odvetnike, bi se zanesljivo izmazal. Fasal bi mučenje, morda dolgo ječo, magari galejo, ne pa smrtne kazni. Ni imel sreče - živel je pač v časih, ko si obtoženci še niso mogli privoščiti dobre in efektne pravne obrambe. Če bi živel danes, ne bi moglo tožilstvo proti njemu sestaviti niti obtožnice. Ne, niti sedel ne bi. Pozabite na smrtno kazen. Razen če se ne bi znašel v Ameriki. E, tam bi ga čakal Old Sparky, kot ljubkovalno rečejo električnemu stolu. Spekli bi ga, heh, morda celo za Božič - kot purana. Zadnja milja je film o ameriškem ekspresu smrti, o ameriški obsedenosti s smrtno kaznijo, o sadistični krutosti, neusmiljeni povampirjenosti in brutalni aroganci ameriške pravosodne mašine, ki melje, žre in ubija, ne da bi se sploh ozrla. Frank Darabont nam hoče reči: ameriški pravosodni sistem je tako slep, da bi na električni stol poslal tudi Jezusa Kristusa. In res, Zelena milja je film o ameriški eksekuciji Jezusa Kristusa.

Za začetek, Zelena milja je nekaj med moralko, alegorijo, basnijo in pravljico, zato se ne dogaja danes, ampak v dobrih starih časih, sredi tridesetih - v času srhljive depresije in recesije, v času krutih razrednih prepadov, v času, ko je mafija pokazala, kako se organizira kriminal, in ko je bila pravica le ekonomska kategorija. Če si bil bogat, si živel srečno do konca svojih dni - če pa si obiral bombaž, si umrl še pred koncem svojih dni. No, če si imel srečo, si pristal v Zeleni milji (The Green Mile), kot so rekli Bloku E oz. celicam smrti louisianske državne kaznilnice (Coal Mountain), "kaznilnice odrešitve". Obsojen si bil sicer na smrt, toda vzdušje tam noter, v celicah smrti, je bilo bolj humano kot zunaj, na prostem, v družbi. Nobene nestrpnosti, nobenega rasizma, nobenega sovraštva. Zate je skrbel spoštljivi Tom Hanks alias Paul Edgecomb, šef stražarjev, ki je bolj glavnik kot ostrina, hja, bolj comb kot edge. A tudi drugi stražarji, njegovi podrejeni, so tam le zato, da te gladijo in skobljajo - Brutus Howell (David Morse), ki ima brutalnost le v imenu (jebi ga, težki časi, mame so svojim sinovom dajale divja imena, da bi vsaj na daleč vlivali strah in lažje preživeli), mladi Dean Stanton (Barry Pepper) in veteran Harry Terwilleger (Jeffrey DeMunn). Ne da med njimi ni bilo mračnega, napol psihopatskega sadista, ki bi sam potreboval stražarja: ime mu je bilo Percy Wetmore (Doug Hutchison), toda že njegovo ime pove, da je bil mehkužen (Percy), medtem ko njegov priimek pove še več - da se je fant hitro poscal (Wetmore). Od strahu, se razume. Strahopetec pravzaprav. V celice smrti je prišel po bajnih zvezah, pa še to le za kratek čas - toliko, da na lastne oči vidi eksekucijo. Potem bo spokal. Na šalter norišnice.

Kot rečeno, ostali so medvedki. In medvedka sta tudi oba na smrt obsojena. Eksekucije ne čakata zato, ker sta tipična ameriška morilca, ampak zato, ker sta "drugačna" - en je Cajun (Michael Jeter), drugi pa Indijanec (Graham Greene). Ljudje, ki so dobri, so res dobri - ljudje, ki so zlobni, so res zlobni. Kmalu se jima pridruži še tretji - orjaški, mili, mirni, nežni, dobrodušni, nepismeni črnec (Michael Clarke Duncan), ki se boji teme. Da ne bi bilo nobene dileme, da je temnopolt, se piše Coffey - hja, kofi... kava... ee, coffee... okej, Coffey. Ime mu je John. John Coffey = J.C. = Jesus Christ. Isti inicialki ima kot Jezus Kristus. A ne le to. Obseden je z dobrimi dejanji. Nenehno joče, blagoslavlja in celi rane - in to s čudeži. Odrešuje bolne, inficirane, tudi Hanksa (genitalno bolečino mu izsesa, huh), in kaznuje zlobne. Hej, poskrbi celo za ponovno vstajenje. Jasno, ne za svoje.

Zelena milja je ekstremno dolg in ekstremno velik film. Tako velik, da ga Darabont komaj uokviri. In tako dolg, da bi ga morali prikazovati v nadaljevanjih. Ni čudno, zelo rad se ponavlja. Kar pa spet ni čudno: Darabont je tako ponosen na svoje poante, da jih večkrat ponovi, pa naj si bodo še tako očitne, splošne in predvidljive: smrtna kazen je Zlo, vsak človek je Čudež, vsi smo Krivi, svet je Pekel, ameriška družba ni Pravična. Pač eden izmed tistih filmov, ki si nenehno čestita in ploska. In ko se mu končno zazdi, da ljudje štekamo, prešalta na miši. Hja, še miši štekajo. Le brezdušni in brezčutni demoni, kakršen je neozdravljivo zlobni morilec Wild Bill (Sam Rockwell), ne štekajo. Tisti, ki ne štekajo, itak ne zaslužijo smrtne kazni, ampak linč. Štekate?

Zelena milja je v svoji grandomaniji simpatična. In lepo prosim, le zakaj ne bi bila - vsak film, ki misli, da je Ben-Hur, je simpatičen v svojem boju za preživetje. Pa četudi je posnet po romanu Stephena Kinga, kralja grozljivk. Zelena milja ni horror. Posneta je pač po Kingovi ne-grozljivki. Podobno kot Stand by Me, Misery, Dolores Claiborne in kakopak Kaznilnica odrešitve, ki jo je pred sedmimi leti posnel prav Darabont. Ironično, v Kingovih grozljivkah od mrtvih vedno vstajajo otroci - v Zeleni milji ponovno ne vstanejo le otroci.

ZADRŽAN +

povezava