Smrtni udarec

Steven Seagal je končno sklenil, da zavrže new-age narodno nošo in da se reinkarnira v hard-to-kill, above-the-law, out-for-justice, marked-for-death, under-siege, on-deadly-ground executive patriota, ki misli, da je Dirty Harry z nasmehom Serpica. Nima več budističnega čopka, ne muči se več s haikujem, ne skrbi ga več onesnaževanje Aljaske, ki si ga je itak razlagal zelo po svoje - če na Aljaski črpaš nafto, si svinja, če pa pol Aljaske vržeš v zrak, si poster-boy ekologije, junak zelenih, Steven the Man. No, ti nesporazumi so zdaj za njim. In da bi vsa ta voda res ostala pod mostom, je tudi sklenil, da Smrtnega udarca ne bo režiral sam. Na srečo. Ali pa tudi ne. Film je namreč režiral Andrzej Bartkowiak, poljski snemalec (Hitrost, Čast Prizzijevih, Čas nežnosti ipd.), ki je v svoj režijski prvenec Romeo mora umreti pripeljal Jet-Lija, hongkonškega akcijskega Boga, potem pa ga pozabil vključiti v akcijo. Tu Andrzej te napake ni ponovil. A po drugi strani, le kako bi jo lahko? Ko je zagledal Stevena, je zlahka ugotovil, da nima kakega blaznega smisla za humor in da obenem tudi ni ravno material za detroitsko verzijo Romea in Julije. Stevena je zato poslal na čiščenje ulic - Detroita.

Točno, Steven ni tokrat niti dr. ekologije niti dr. medicine, ampak dr. policijske znanosti, jasno, alternativne. Kar pomeni, da ga pesti hitro zaščemijo, da barabam ne zrecitira njihovih pravic in da najprej udari ter šele potem zastavlja vprašanja. Problem je le v tem, da potem ni več komu zastavljati vprašanj. Barabe obležijo na tleh. Z mnogimi zlomi. Ni čudno - kot Steven z rokami naredi oni svoj famozni mlin, je videti kot hard-core karikatura Johna Travolte, ki je podobne mline kreiral v Vročici sobotne noči. V disco formaciji, se razume. Steven formacije sesuva. Kot rečeno, na neortodoksen način. Še celo ko reši življenje ameriškemu podpredsedniku, mu ga reši na tako neortodoksen način, da pristane v najhujši detroitski četrti, hja, kot prometnik, medtem ko ga njegova šefica Annette (Jill Hennessy), pošlje v društvo anonimnih težakov, da bi se odvadil besnih, nagonskih reakcij. Kar je vrhunec filma. Toda Steven je tako kot Dirty Harry neortodoksen od glave do peta. Pomeni, da mu ne gredo na živce le barabe, ampak tudi - še bolj! - policijska birokracija oz. hierarhija. In glej, no, glej - policija je tako zarotniško in nevarno skorumpirana, da potrebuje Serpica z ekstremnim smislom za mline na veter in nespoštovanje privatne lastnine.

Smrtni udarec, posnet po romanu Johna Westermanna, je orto akcijska poema o absolutno nepodkupljivem policaju (ne pije, ne je, ne fuka ipd.), za katerega pade tisoč kaskaderjev in tisoč klišejev. Za Stevena imam le eno vprašanje: zakaj ni filma režiral sam? Itak izgleda tako, kot da ga je režiral on. Okej, zanj imam tudi podvprašanje: zakaj reši življenje ameriškemu podpredsedniku? To je namreč zelo nenavadna poteza za tipa, ki ima tako ciničen odnos do birokracije in politike.

PROTI +

povezava