Hamlet

New York. Leta 2000. Kralj in direktor medijske korporacije Denmark nenadoma umre. Medijski imperij prevzame njegov mlajši brat Claudius (Kyle MacLachlan), ki se tudi poroči z vdovo, Gertrudo (Diane Venora).

Njen sin Hamlet (Ethan Hawke), neke sorte videoartist, sumi, da se je tu zgodilo nekaj gnilega. Ni dileme, da se je, kajti tudi tale modernizirana verzija Hamleta se drži Shakespearovega teksta in originalnih dialogov - resda ne v celoti, toda iz originala pobere vse, kar potrebuje, da zgodbo o Ojdipovem maščevanju odpelje v 21. stoletje.

No, tudi Laurence Olivier ni leta 1948 uporabil kompletnega teksta, pa njegov Hamlet kljub temu velja za klasiko. Šur, Shakespeare je v zadnjem času doživel mnoge modernizacije (Richard III, Romeo + Julija, Titus), toda Almereydin Hamlet ni le modernizacija, ampak je preprosto moderen. Hiper moderen. Esejistično moderen. Razsekano moderen. Zmontiran - tako kot je zmontirana moderna realnost. Hamlet je namreč stisnjen med kamkorderje, varnostne kamere, računalnike, telefonske tajnice, ekrane, monitorje, Powerbooke, klike, zoome, frize, rewinde in fast-forwarde, ki prekinjajo tekst, dialoge in monologe. Šele tehnologija, krasni novi vizualni svet, da njegovim dvomom in sumom smisel. Tehnologija je medij njegovega dvoma, njegove ojdipizacije - šele ko gleda stare družinske filme, ki so ujeli srečo in romanco njegovih staršev, lahko zares upravičeno podvomi, da je tu nekaj narobe. Šele ko se sprehaja po orjaški videoteki, polni akcijskih filmov to-be-or-not-to-be maščevanja, lahko podvomi v smisel svojega maščevanja. Resnica je zunaj - v sodobni tehnologiji, v sodobni medijski kulturi.

ZA