April

Nanni Moretti je letos v Cannesu pobral Zlato palmo. Ne za April, ampak za Sinovo sobo (La stanza del figlio). Da bi bil Morettijev timing pri nas popoln, je nacionalka pred kratkim zavrtela njegov predaprilski film, Dragi dnevnik (Caro diario), ki mu je leta 1994 v Cannesu prinesel nagrado za režijo in ki je neke sorte prequel Aprila. Oba sta avtobiografska, okej, "dnevniška". V filmu Dragi dnevnik se je Moretti na vespi fural po praznem Rimu, monologiziral, obiskal kraj, na katerem so leta 1975 umorili radikalnega, levičarskega režiserja Pier Paola Pasolinija, monologiziral, hvalil Flashdance, monologiziral, srečal Jennifer Beals, monologiziral, se zgražal nad tem, da v Rimu poleti vrtijo le grozljivke in porniče, monologiziral, mučil kritika, ki je film Henry, portret serijskega morilca razglasil za kultno mojstrovino, monologiziral, ugotovil, da ima limfnega raka, in še naprej monologiziral, jasno, na simpatičen, lahkotno šarmanten, mediteransko angažiran, lenobno intelektualističen ferragosto način. Na tisti vespi je bil smešen - bolj smešen bi bil le Woody Allen. Ni čudno: Moretti ni nič manj egocentričen, paranoičen, tesnoben, fobičen in samoironičen od Woodyja Allena. Tudi s smrtjo je obseden. Na anekdotičen način, se razume. In seveda, zelo rad govori o filmih, zlasti kakopak o tistih, ki izgledajo tako, kot bi jih režiral Pasolini, recimo Flashdance, huh. Če vprašate mene, potem je Henry, portret serijskega morilca nič več in nič manj kot ameriška verzija filma Salo ali 120 dni Sodome. Ki ga je režiral Pasolini. Moretti je kultni režiser, kar pomeni, da ima svojo stalno, zvesto publiko in da ve, kaj hoče ta publika slišati. In ta publika očitno hoče, da ji Nanni hvali režiserje, za katere je že slišala, in da brije norca iz filma, ki ga ni nikoli videla. To je publika, ki hoče predvsem kulturno varnost - ki konzumira le preverjene filme, le filme, o katerih se vsi strinjajo, in ki hoče slišati, da ni v zadnjih letih nič zamudila. Specifično, Morettijeva publika hoče slišati: nič ni več tako, kot je bilo. Niti filmi. Niti politika. Slišati je kot levičar, ki je pravkar pojedel torto. Ne, kot levičar, ki je pravkar izgubil volitve.

April se začne leta 1994, ko je v Italiji na volitvah zmagala desnica - ja, na čelu z Berlusconijem. Morettiju, ki spet igra samega sebe, gre desnica na živce, a tudi levice ne ljubi več tako, kot jo je ljubil. Levica pač ni več to, kar je bila. Zato sklene, da bo posnel dokumentarec o italijanski politiki, toda ne more se zbrati, ker mu glavo mešajo druge reči. Že lep čas hoče namreč posneti trockistični musical a la fifties. Ne more se odločiti - naj bo politik ali umetnik? Ne moreš biti več oboje, huh, kot v šestdesetih in sedemdesetih, ko je živel in umrl Pasolini. Umetnosti politika ne zanima več. Filmi so apolitični. Predpolitični. Politiki tudi. Še Moretti je negotov. Ne ve več, ali je z levico tudi sam izgubil volitve, ker pač levica ni več to, kar je bila. Da hoče o stari, trockistični levici posneti musical, ne preseneča: ljudi danes angažirajo le še videospoti. Poročila bi konzumirali le, če bi bila v obliki videospota. Moretti, zakopan med časopise, pa je tudi na tem, da dobi otroka, zato ga bolj kot snemanje filmov skrbijo filmi, ki jih njegova žena gleda v času nosečnosti, kar je lepa priložnost, da svoji publiki - namesto Henryja - odsvetuje Zadnje dneve (Strange Days). Ne, filmi niso več to, kar so bili.

Nanni Moretti je resda narcis, ki bolj moralizira kot polemizira, ki raje misli na kapučino kot na revolucijo in ima o vsem svoje mnenje, a po drugi strani, koliko režiserjev pa poznate, ki sploh imajo kako mnenje - o čemerkoli? April je kapučino. Poletni kapučino, ki ga Nanni cuza v Hyde Parku. Njegovo publiko lahko mirno brcnete v rit, ne pa tudi njega. Nič hudega, če veliko govori - srečate ga itak le vsake tri, štiri leta.

ZA