Doberman

Na začetku sedemdesetih roparji niso bili kriminalci, ampak kontrakulturni junaki - pač ljudje, ki so se uprli sistemu, režimu, kapitalizmu. Razumete, ne - rop je bil revolt. Vsak film je skušal presenetiti s svojo roparsko akrobacijo. In tako je leta 1972 tip po imenu Byron Chudnow posnel film The Doberman Gang (Banda dobermanov), v katerem so banko oropali dobermani - ja, šest psov, ki jih za potrebe ekskluzivnega ropa strenirajo ne ravno uspešni roparji. Okej, šlo je le za malo, rahitično, podhranjeno, podbudžetirano žanrsko smet, ki pa je dobila še dve nadaljevanji.

Roparski filmi iz sedemdesetih so prav zaradi svoje čudovite osvobojenosti in uporniške subverzivnosti postali kultni. Quentina Tarantina brez njih ne bi bilo. Kar vedno tudi poudari. Okej, naš Byron morda res ni bil filmski Byron, toda za mnoge je lord. Če naj malce bolj ostro zoomiram: lord je predvsem za francoskega Dobermana, v katerem je šefu dinamične, atraktivne, divje, nore, stekle, orgiastične roparske bande ime Doberman (Vincent Cassel). V resnici mu je ime Yann Le Pentec, toda ker mu je že kot dojenčku med krstom v voziček naključno, čeprav ne čisto ponesreči padel magnum (ha, prst usode!), ni bilo nobene dileme, komu ali čemu bo posvetil svoj lajf - magnumu... in ropanju... in magnumu... in ropanju... in magnumu... in ropanju. Zdi se, kot bi nam hotel režiser tega filma, Jan Kounen (Yann, ha), reči, hej, ko sem bil še majhen, sem videl vse tiste roparske filme, recimo Bando dobermanov, zato sem sklenil, da bom nekoč tudi sam snemal take filme. A po drugi strani, tudi Doberman bi morda snemal roparske filme, če ne bi bilo samo ropanje bank tako coool - če ne bi bilo ropanje tak totalni, frenetični, adrenalinski trip. Doberman v ropanju orgazmično uživa, lahko bi rekli, da uživa cinefilsko. Obnaša se kot manični režiser, ki tako pade noter, da mu fikcija ni več dovolj. Tudi njegova banda - nori Pitbull (Chick Ortega), še bolj nori Prečastiti (Dominique Bettenfeld), psihotični Komar (Antoine Basler), Cigana Leo (Francois Levantal) in Manu (Romain Duris) ter njuna sestra, nema, a eksplozivna Nat la Gitane (Monica Bellucci) - je videti le kot filmska ekipa na acidu. Kot kaotična kolekcija fluidnih sex & drugs & rokenrol frikov, ki si "poletje ljubezni" razlagajo zelo po svoje. Zelo avtorsko, huh.

Kadri so kratki, kameri se meša, roparji so v transu, zoomom prihaja, ekran se cepi, vse je mogoče - dokler se po roparskem pohodu za njimi ne zapodi sadistični, psihopatski policaj Cristini (Tcheky Karyo), hijena zakona, Dirty Harry na kubik, simbol multinacionalne represije, varuh kapitalističnega krogotoka in družbene kontrole, ki je tako fašistoiden, da mu bodo na nagrobnik vgravirali svastiko. Potem prometnih znakov preprosto ni več. Od likov na cesti ostajajo le fleki, granate raznašajo glave, med filmom, stripom in risanko, med trilerjem, delirijem in teatrom absurda, med vicem in krvjo, med revoltom in deliktom ter med Dobermanom, Šundom, Rojenima morilcema in Trainspottingom ni več mej. Ne, film ne teče, ampak pulzira - kot popcorn, ki ga čaka overdose... kot cocktail, ... kot tehno-pop-video nihilizem, ki si rit briše s prestižno filmsko revijo Cahiers du Cinema.

ZA

povezava