18. 6. 2001 | Mladina 24 | Kultura | Film
Volčja bratovščina
Le Pacte des loups, 2001
Z Volčjo bratovščino je Francija Hollywoodu tudi uradno napovedala vojno. Ta spektakel je bil koncipiran kot kontra. Kot film, ki naj bi Franciji in Evropi pokazal, da je mogoče ustaviti h'woodski imperializem. In da ga je mogoče ustaviti le s "h'woodskim" filmom. Ne, Volčja bratovščina ni cine-klubska vinjeta, ampak pop. Christophe Gans, ustanovitelj filmske revije Starfix, do sedaj znan po akcijskem filmu Crying Freeman, skuša reči le: glejte, tudi "mi" znamo delati take filme kot Hollywood. Tudi "mi" znamo zapakirati event-movie. Tudi mi znamo posneti blockbuster. Vsekakor, znajo. Volčja bratovščina ima vse, kar premore tipična h'woodska superprodukcija: bajen proračun, bajne kostume, bajno scenografijo, bajne lokacije, bajno fotografijo, bajne specialne efekte, bajne digitalne efekte, bajno pirotehniko, bajne akcijske prizore, bajne kaskaderje, bajno koreografijo, manekenske igralke, karizmatične igralce, bombastično pošast in efektno, atraktivno, napeto, testosteronsko, multikulturalno, transkulturalno žanrsko zgodbo, ki ni ravno bajna, na srečo pa tudi ni čisto predvidljiva in rutinska. Čeprav drži, da vedno malce zabrundate, ko se film, postavljen v 18. stoletje, začne s helikopterskim panoramiranjem pokrajine. V 18. stoletju vendar še ni bilo helikopterjev, ne. Točno. A če smo natančni in objektivni, v 18. stoletju tudi filma še ni bilo. Ne? In iskreno rečeno, tudi Žrela in Indijancev, ki obvladajo kung-fu, v 18. stoletju še ni bilo, pa se Volčja bratovščina kljub temu začne kot Žrelo na kopnem (pošast neznanega izvora in neznanih dimenzij zgrabi tavajočo bejbo in jo začne brutalno vleči, premetavati in butati, hja, sem ter tja), nadaljuje pa kot kung-fu oz. kickboxing etuda, v kateri nestrpne silake razmeče elegantni tujec, v resnici irokeški šaman po imenu Mani (Mark Dacascos), "brat" Gregoira de Fronsaca (Samuel Le Bihan), raziskovalca, filozofa, naravoslovca in pustolovca, okej, tipičnega versajskega vseveda, ki ga kralj Ludvik XV četrt stoletja pred francosko revolucijo pošlje na sled srhljivi, fantomski, neuničljivi Zveri, Terorju pred Terorjem. Fronsac, ujet med cipo Sylvio (Monica Belluci), aristokratsko Marianne (Emilie Duquenne), njenega patološko nastopaškega brata (Vincent Cassel), lokalne ksenofobične zarotnike in fašistoidne kraljeve sle skuša priti do Zveri prej kot ostala Francija.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
18. 6. 2001 | Mladina 24 | Kultura | Film
Z Volčjo bratovščino je Francija Hollywoodu tudi uradno napovedala vojno. Ta spektakel je bil koncipiran kot kontra. Kot film, ki naj bi Franciji in Evropi pokazal, da je mogoče ustaviti h'woodski imperializem. In da ga je mogoče ustaviti le s "h'woodskim" filmom. Ne, Volčja bratovščina ni cine-klubska vinjeta, ampak pop. Christophe Gans, ustanovitelj filmske revije Starfix, do sedaj znan po akcijskem filmu Crying Freeman, skuša reči le: glejte, tudi "mi" znamo delati take filme kot Hollywood. Tudi "mi" znamo zapakirati event-movie. Tudi mi znamo posneti blockbuster. Vsekakor, znajo. Volčja bratovščina ima vse, kar premore tipična h'woodska superprodukcija: bajen proračun, bajne kostume, bajno scenografijo, bajne lokacije, bajno fotografijo, bajne specialne efekte, bajne digitalne efekte, bajno pirotehniko, bajne akcijske prizore, bajne kaskaderje, bajno koreografijo, manekenske igralke, karizmatične igralce, bombastično pošast in efektno, atraktivno, napeto, testosteronsko, multikulturalno, transkulturalno žanrsko zgodbo, ki ni ravno bajna, na srečo pa tudi ni čisto predvidljiva in rutinska. Čeprav drži, da vedno malce zabrundate, ko se film, postavljen v 18. stoletje, začne s helikopterskim panoramiranjem pokrajine. V 18. stoletju vendar še ni bilo helikopterjev, ne. Točno. A če smo natančni in objektivni, v 18. stoletju tudi filma še ni bilo. Ne? In iskreno rečeno, tudi Žrela in Indijancev, ki obvladajo kung-fu, v 18. stoletju še ni bilo, pa se Volčja bratovščina kljub temu začne kot Žrelo na kopnem (pošast neznanega izvora in neznanih dimenzij zgrabi tavajočo bejbo in jo začne brutalno vleči, premetavati in butati, hja, sem ter tja), nadaljuje pa kot kung-fu oz. kickboxing etuda, v kateri nestrpne silake razmeče elegantni tujec, v resnici irokeški šaman po imenu Mani (Mark Dacascos), "brat" Gregoira de Fronsaca (Samuel Le Bihan), raziskovalca, filozofa, naravoslovca in pustolovca, okej, tipičnega versajskega vseveda, ki ga kralj Ludvik XV četrt stoletja pred francosko revolucijo pošlje na sled srhljivi, fantomski, neuničljivi Zveri, Terorju pred Terorjem. Fronsac, ujet med cipo Sylvio (Monica Belluci), aristokratsko Marianne (Emilie Duquenne), njenega patološko nastopaškega brata (Vincent Cassel), lokalne ksenofobične zarotnike in fašistoidne kraljeve sle skuša priti do Zveri prej kot ostala Francija.
Volčja bratovščina se ves čas giblje na robu unikatnosti in senzacije. Ko se pokloni velikim filmom, Imenu rože in Žrelu, Poslednjemu Mohikancu in Barryju Lyndonu, 13. bojevniku in Matrici, Brezglavemu jezdecu, gotskim filmom studia Hammer in fantastiki Maria Bave, to stori nevsiljivo, ja, zaljubljeno. In tudi ko meša žanre, kostumsko melodramo, historični film, gotski šoker, psihotriler in kung-fu, to počne z epsko samoumevnostjo. Kot da hoče Gans reči: film je tako hibriden... kot je hibridna Francija... in kot je hibridna ta pošast, ki ogroža Francijo, ta Zver, v resnici le mutantski sad nalaganja francoske zgodovine - njenega šovinizma, njenega rasizma, njenega prikritega imperializma, njenega fašistoidnega kolonializma in njene kulturne ksenofobije. Gans iz Francije naredi multikulturno, transkulturno tvorbo, specifično - sestavi jo iz Amerike (Indijanec), Afrike (Zver), Azije (kung-fu) in kakopak Evrope. Brez zlobe. Brez šovinizma. S simpatijo do Zveri.
ZA +
