Tečnoba v hlačah

Florian (Tobias Schenke), nemški adolescent, ki ga sošolci in prijatelji kličejo Flo, se nekega lepega jutra zbudi s trdim tičem, tako da bi ga lahko začeli sošolci in prijatelji povsem mirno klicati Dick. Lu-lu. Wee-wee. Še bolje, lahko bi ga klicali kar Priap. Magari Priapos. Kajti Floju se tisto jutro in naslednje dni zdi res zdi, da je sin Bakha in Afrodite. Tič mu preprosto noče uplahniti. Nenehno mu stoji, nenehno mu napihuje hlače, nenehno mu teži, nenehno ga zvija in muči. Ne da mu miru. Ne le ob polni luni. Flo tako postane jebeni poster-boy za Kama Sutro. In da bi bila mera polna, hoče ta tič čim prej preiti od besed k dejanjem. Ne le da odslej tič misli namesto Floja - tič odslej tudi govori namesto njega. Ja, Flojev tič govori. Glasno in jasno. Garbo talks! Kar se nemškim tičem zelo rado primeri, zlasti ko se spomnite na film Jaz in on (Ich und Er), ki ga je ob koncu osemdesetih posnela nemška feministka Doris Dorrie in v katerem se je pred svojim entuziastičnim govorečim tičem skrival precej bolj zreli Griffin Dunne.

Šur, oba filma sta nastala v produkciji istega nemškega medijskega magnata, Bernda Eichingerja, in oba je navdihnil roman Alberta Moravie, pa čeprav je Tečnoba v hlačah videti bolj kot nemška verzija Ameriške pite. Kul - isti roman omogoča feministično in seksistično interpretacijo. Skratka, omogoča tako satirično kritiko moške spolno-socialne "moči" (Jaz in on) kot testosteronsko šviganje med joški, butastimi sošolci, romantičnimi sošolkami, prijatelji s čudnimi imeni (Red Bull), rockabilly frajerji, telefonskim seksom, predpotopnimi učitelji, grotesknimi starši, ženskimi garderobami, damskim spodnjim perilom in ovohavanji, iz katerih bi se lahko rodilo tudi kako nadaljevanje, recimo komedija o prvi menstruaciji. Ja, o govoreči menstruaciji. A po drugi strani, le kateri najstnik si ne bi želel orjaškega govorečega tiča? Med pisanjem kontrolk bi ga lahko uporabljal kot plonkcegelc. Hej, ali pa kar direktno - kot suflerja.

ZADRŽAN -

povezava