V pajkovi mreži

H'woodski filmi o lovu na serijske morilce so postali mučno moteči. Bolj ko so namreč absurdni, nesmiselni, nemogoči in bedasti, bolj sami sebe jemljejo resno. Smrtno resno. Brez samoironije. Brez distance. Nekako svečano so videti, huh, malone filozofsko. In bolj ko so za lase privlečeni, bolj se zdijo sami sebi pomembni in tehtni. Ti filmi potrebujejo Morgana Freemana. Iz dveh razlogov. Prvič, skrivnostni serijski morilec je ponavadi belec, ki mori belke, zaradi česar potem Freeman izgleda kot objektivni, nepristranski analitik, ki napol filozofsko, napol antropološko motri "beli problem". In drugič, Freeman vedno izgleda kot John Gielgud, ki igra Bette Davis - vedno je desetkrat boljši, kot bi bilo treba. In prav ta fina, delikatna, skrita, zadržana ekscesnost ga v psihotrilerjih vedno spremeni v filozofa, češ - no, spoštovani gledalci, cenjene gledalke, kot lahko vidite, te bizarne serijske umore raziskuje človek, ki je vse to že videl ... in ki je v to škatlo že pogledal. Freeman s svojo filozofsko pozo poskrbi, da se bedarija zasveti kot nekaj sublimnega, realnega in verjetnega, tako rekoč kot "resnična zgodba". Tip je tako realen, da se zdi potem tudi nategnjen "primer", ki ga raziskuje, manj za lase privlečen. Točno, Morgan Freeman da povsem bedasti, trapasti, infantilni, kičasti podmeni tragičen podton, ki gledalca navda z občutkom krivde. Hej, si rečete, če ima Morgan ob vsem skupaj ves čas smrtno resen, zamišljen, otožen, graciozen obraz, potem ni razloga, da bi nam šlo na smeh. A nam gre. Sorry, Morg.

Morgan Freeman je pač spet to, kar je bil v globoko za lase privlečenem psihotrilerju Zbogom dekleta: Alex Cross, genialni washingtonski detektiv (D.C. Columbia), ki ga citirajo tako policaji kot psihopati, forenzični psiholog in ekspert za prepričevanje psihotičnih žensk, da naj ne naredijo samomora. Le da ga tokrat "primer" ne združi z Ashley Judd, ampak z Monico Potter alias Jezzie Flannagan, specialno agentko (Secret Service), ki ji kickboks prav tako ni nič tujega. Rekli si boste, evo, tole nadaljevanje je očitno tako obupano in obupno, da v njem ni hotela igrati niti Ashley Judd. Nič ni dlje od resnice. Film V pajkovi mreži se namreč historično dogaja pred filmom Zbogom dekleta, tako da Morgan bejbe Ashley še ne more poznati. Kdor bere romane Jamesa Pattersona, to ve. Kdor gleda le filme, posnete po njegovih romanih, tega ne bo izvedel. Bi bil pa to vsekakor dragocen podatek, saj bi gledalca utrdil v prepričanju, da je Freeman vse to res že videl in da tudi ta "primer" zahteva resno, poglobljeno, dostojanstveno detekcijo. Še toliko bolj, ker domiselni psycho, Michael Wincott (kdo pa, če ne on!), tokrat odpelje otroka. Pa ne kateregakoli otroka, ampak 12-letno hčerko uglednega ameriškega senatorja (Michael Moriarty). Specifično, tip, zelo pedanten kakopak (Pajek!), jo ugrabi iz elitne, ekskluzivne, zelo privatne, nadnaravno zavarovane šole, to pa tako, da se maskira v njenega najljubšega učitelja. Jasno, ugrabitev senatorjeve hčerke je orjaški, spektakularen, zelo kompliciran projekt, ki zahteva blazno logistiko in še bolj blazno infrastrukturo. In jasno, ko film pripešači do konca in ko detektiv Freeman ugotovi, kdo vse je skrivaj sodeloval pri ugrabitvi, se izkaže, da je bilo uvodno "projektno" pretiravanje povsem nepotrebno in da je obstajalo kakih 100 bolj enostavnih poti do senatorjeve hčerke.

A kot rečeno, Freeman, ki se ves čas obnaša tako, kot da išče ugrabitelja Lindberghovega sina, mora kljub temu najprej pripešačiti do "presenetljivega", "šokantnega" konca. Ki je kakopak čisti antiklimaks. Problem je v tem, da so tudi vsi vmesni Freemanovi "logični sklepi" le navadni antiklimaksi, kar pa ne preseneča - ti sklepi itak nimajo nič z logiko, ampak so rezultat njegove briljantne, čudežne "intuicije". Za Freemana je dovolj že to, da ljudi pogleda, pa ve, koliko je ura in kaj kdo skriva. Ja, vsak njegov "sklep" je čudež. Recimo: ko na internetu išče pravo Lindberghovo spletno stran, mu Google pribalina več kot 100.000 opcij, toda takoj klikne pravo - tisto, ki jo je iskal. Ker ima film V pajkovi mreži toliko lukenj, da bi lahko skozi njih hkrati izvajali abortuse in biomedicinsko pomoč, bo Freeman gotovo pristal v Guinnessovi knjigi rekordov - nihče ni še nikoli z intuicijo preskočil toliko lukenj. Ne, v tem filmu med liki ni kemije. Le alkimija.

PROTI