Biti John Malkovich

Lucidni dada twister: 15 minut v glavi Johna Malkovicha.

Biti John Malkovich je navdahnjena komedija o neuspešnem, zelo nekomercialnem, "erotičnem" uličnem lutkarju, Craigu Schwartzu (John Cusack), ki na svojem novem delovnem mestu, v pritlikavem, nadrealističnem polsedmem nadstropju stare poslovne stavbe na Manhattanu, na lepem odkrije portal v paralelni svet. Toda tokrat portal ne vodi v stari Egipt, v katerem ravno pristajajo intergalaktični hermafroditi, ki hočejo spremeniti prihodnost, ali pa v stari Egipt, v katerem se ravno prebuja mumija, ki hoče spremeniti preteklost, ampak v glavo Johna Malkovicha. Pakt s hudičem ni potreben - dovolj hudo je že to, da skleneš pakt z Malkovichem. Ne da bi on to sploh vedel. Odmakneš omaro, odpreš stara vrata, zdrsneš v spolzko, tobogansko votlino in vruuum... že padeš naravnost v glavo Johna Malkovicha, kjer pa lahko ostaneš le 15 minut - potem te vrže ven. Narediti moraš pač prostor za druge. Gneča je namreč velika. In vrsta dolga. A tedaj ti je itak vseeno - dobil si svojih 15 minut... 15 minut si lahko v svet gledal z očmi Johna Malkovicha... za 15 minut si postal John Malkovich. Ujel si 15 minut slave. Če pomislite na gnečo, ki je pred vhodom v slavo, to ni malo. Ravno dovolj za srečo, kot je rekel Andy Warhol. Ni čudno, za slavo Johna Malkovicha se tepe toliko ljudi, da v njegovi glavi ni več prostora za njega samega, Johna Malkovicha. Nič ne more. V to "metafizično konzervo črvov" jih kar pogoltne. Suck me, baby! V njegovi glavi so najbolj pri sebi. Paradoksom virtualnega kapitalizma so tako odtujeni, da hočejo biti vsi isti človek. "Ko sem bila v njem, sem našla sebe," dahne Lotte (Cameron Diaz), lutkarjeva žena.

In zakaj prav glava Johna Malkovicha? Prvič, ker je slaven in ker obenem ni tako obsceno slaven, da bi ubil mrzlični, pridušeni, nizkotlačni humor filma, v katerem igra (mhm, Malkovicha igra Malkovich). Drugič, ker se ni treba vanj nikomur zaljubiti. Če bi padli v glavo Julije Roberts, bi nujno potrebovali nekoga, ki bi se vanjo zaljubil, ne. Tretjič, ker mora biti njegova glava res pravi paralelni svet, zlasti če pomislite na kolekcijo odbitih, srhljivih, grotesknih, dementnih, kameleonsko izmuzljivih socio-psihopatskih frikov, ki jih je odigral. In četrtič, ker prav pri Malkovichu, znanem po izredno slabem smislu za humor, nikoli ne veste, če res šteka in odobrava parodiranje svojega imidža. Ta mistična dvoumnost je nujna za komedijo o ljudeh z govornimi napakami, ki hočejo živeti večno, 105-letnih obsedencih s seksom, ki cuzajo korenčkov sok, zmanipuliranih manipulatorjih, ki voyeurizem dajejo pod ceno, in nevrotičnih marionetah popkulture, ki nad svojo slavo nimajo nobene kontrole. Še manj nad svojo identiteto.

ZA +