Izgubljene duše

Teološki freakshow: neverniki so le kriminalci, potrebni dobre hospitalizacije.

Ko je bila Winona Ryder še najstnica, je veljala za eno izmed najbolj nadarjenih ameriških igralk. Ko je prišla v dvajseta, je še vedno veljala za nadarjeno. Pet let kasneje še vedno. In pet let kasneje še vedno. Šur, Winona ni bila v resnici nikoli najstnica. Iz tega, da pri tridesetih še vedno izgleda tako, kot je izgledala pri petnajstih, ni mogoče sklepati, da se ni nikoli postarala, ampak prav narobe - da je že pri petnajstih izgledala tako, kot bo izgledala pri tridesetih. Ni se imela kam postarati. Ni se imela v kaj postarati. Pri petnajstih je imela vso svojo prihodnost že za sabo. Zelo spominja na vse tiste "sošolke", v katere so skrivaj zaljubljeni vsi sošolci, toda nihče z njo ne shodi, ker so pač vsi prepričani, da "ona ni taka". Vsi jo preskočijo. Tako kot so jo preskočili filmi, v katerih bi lahko eksplodirala. Točno, ker ni taka. Lahko bi jo poslali na satanistično seanso - in vrnila bi se kot devica. Še huje, s satanistične seanse se ne bi vrnila - a ostala bi devica.

Še vedno je videti kot sošolka, ki ji je žal, da se je rodila prepozno, da bi lahko igrala v Izganjalcu hudiča. A po drugi strani, le zakaj bi žalovala - v Izgubljenih dušah igra namreč prav Lindo Blair. Doživeto, četudi ne dovolj blasfemično za tale horror, ki je hotel očitno popraznovati milenijski flirt s silami "mraka" in Princem teme osebno. V Izgubljenih dušah se bliža čas velike transformacije, čas levitve Pošasti. Da to najprej kapne Winoni, eks obsedenki iz disfunkcionalne družine, ne preseneča - pred časom so namreč iz nje izgnali hudiča. In Svetemu sedežu je za servis tako hvaležna, da zdaj živi kar v cerkvi, tako da lahko asistira pri eksorcizmih, ki jih nikoli ne zmanjka. Za vse je kriv Satan, ne pa kapitalizem, filmi ali Nintendo. Iz množičnega morilca je treba le izgnati hudiča, pa bo vse okej. Le da ni. Psycho (John Diehl), ki za hip prevzame vlogo Linde Blair, namreč ves čas krčevito brblja. Kaj? Ne boste razumeli. To so šifre, ki jih lahko prebere le ozdravljena Linda Blair, Winona. Na srečo: če psihopatovega brbljanja ne bi dešifrirala, ne bi nikoli izvedeli, da kani Antikrist obsesti ciničnega, ateističnega Bena Chaplina, sicer otroka disfunkcionalne družine, ki se preživlja s pisanjem monografij o "resničnih" množičnih morilcih.

Izgubljene duše svarijo in razodevajo: otroci iz disfunkcionalnih družin nimajo nobenih šans - slej ko prej srečajo Hudiča. To se zgodi Winoni, pisatelju in psihopatu. Obsedenim, disfunkcionalnim otrokom lahko pomaga le katoliška cerkev, ki ve, da so disfunkcionalne družine Satanovo maslo. To je film o svetu, v katerem ni med nevernikom in kriminalcem nobene razlike - oba lahko reši le eksorcist. Ateizem je kriminal. Kul, le nekaj mi ni jasno: zakaj je potem v tem filmu toliko katoliških vojščakov, ki ne ločijo med realnostjo in fikcijo? Izgubljene duše ponujajo mračnjaško, histerično verzijo Izganjalca hudiča. Zato niti ni čudno, da je eksorcizmov bistveno več... da so bistveno bolj histerični in kostolomni... in da je tudi trupel bistveno več. Izganjalcu hudiča ni bilo treba za sabo vleči pokopališča, da je bil srhljiv. Izgubljene duše potrebujejo katoliško cerkev in Biblijo, da bi dešifrirale, kaj v resnici pomeni XES. Ja, XES je tisto, po čemer ljudje običajno zaspijo. Z odprtimi očmi. Kot Winona. S cigareto. Grške znamke. V dežju. Jezus, kaj jo čaka šele, ko bo dopolnila 33 let!

PROTI