15 minut slave

Zgodilo se je čisto blizu vas: v prihodnosti bo vsak človek 15 minut žrtev.

Nedavno se je razvedelo, da policija v mestecu Tampa (Florida) s high-tech varnostnimi kamerami snema mestne ulice. In to non-stop. Kar povprek. In počez. Sistematično. Prek prsta. A la Big Brother. In zakaj to počne? Oh, saj si mislite - da bi čim prej in čim lažje našla iskane kriminalce. Specifično, 36 kamer je povezano s centralnim računalnikom, ki živo sliko z mestnih ulic in žive obraze avtomatično primerja s fotkami kriminalcev. Temu se reče "face-printing system", uporabljajo pa ga že v bankah in igralnicah, na tekmah in - kot kaže - tudi v mnogih evropskih mestih. Vidite, beseda demokracija živi le še v starih filmih Franka Capre. Zasebnost je le še iluzija. Policijska država pa je realnost. In realnost? Realnost ni nič drugega kot navadna implementacija reality showa Big Brother. A po drugi strani, že ko so se pojavili camcorderji, je bilo jasno, da je vsega konec: vsi ljudje so čez noč postali režiserji. Vzeli so pač camcorder in snemali, snemali in snemali. Potem so to doma gledali, gledali in gledali. Snemali so vse, kar so počeli. Nikamor niso šli brez camcorderja. Niti na stranišče. Niti pod tuš. Niti v posteljo. Ko je Warren Beatty v rockumentarcu V postelji z Madonno Madonni očital, da ne stori niti koraka, če niso vključene kamere, je s tem povzel le mentaliteto te nove, multimedijske, globalne civilizacije, ki jo lahko fascinira le še reality TV. Realnost ni bila še nikoli taka bližnjica do slave - do tistih petnajstih minut slave, o katerih je leta 1968 predel Andy Warhol. "V prihodnosti bo vsak človek slaven 15 minut."

Vzhodnoevropska gangsterja, demona tranzicije, ki se v filmu 15 minut slave zavihtita v New York, da bi se maščevala izdajalcu, zanimajo le bližnjice. Bližnjice do denarja, bližnjice do ameriškega sna, bližnjice do slave. Rus Oleg (Oleg Taktarov) je zelo preprost, bebav, infantilen, celo rahlo retardiran, to pa zato, ker misli, da je Amerika še vedno taka, kot jo je pred šestdesetimi, sedemdesetimi leti v svojih filmih prikazoval Frank Capra, njegov idol. Ker pa hoče tudi sam postati Frank Capra, sune digitalni camcorder, da bi lahko snemal svoje podvige, okej, bolj podvige svojega prijatelja, Čeha Emila (Karel Roden), hladnokrvnega, ciničnega, sociopatskega morilca, ki je firer tandema, mastermind. Točno, Emil je v tem tandemu intelektualec, to pa zato, ker šteka, da med realnostjo in televizijo obstaja zelo efektna zveza. Nič nima proti temu, da Frank Capra snema njune svinjarije, pretežno ubijanja. Če hočeta v življenju uspeti, morata storiti kaj brutalnega, srhljivega, morilskega, nezaslišanega - ob pogoju, da to tudi posnameta. Dokler nisi na TV, te ni. Dokler nisi novica, hard news, si nesmiseln. Emil in Oleg sta kakopak nov tip novice: zločin sama sproducirata, sama ga posnameta in sama ga dostavita televiziji. Emil in Oleg sta novica, ki se ji je zmešalo. Hja, Emil in Oleg sta čista, direktna, realna novica. TV novica.

Ne preseneča, da ju družno preganjata prav detektiv Eddie Flemming (Robert De Niro), medijski narcis, ki nenehno futra Kelseyja Grammerja, voditelja TV tabloida Top Story ("If it bleeds, it leads"), in ki - za boljši profil - hodi s TV reporterko (Melina Kanakaredes), in gasilski agent Warsaw (Edward Burns), ki ga mediji in fama jezijo. Film 15 minut slave, ki se iz mračnega trilerja prelevi v mračno satiro, pač ne pušča nobenega dvoma: demoni postkomunistične tranzicije se lepo rimajo z orgiastično mizantropijo tabloidne TV, ki več ne loči med svojim lastnim cinizmom in realnostjo, med etiko in snuffom, med morilcem in žrtvijo. Šur, v prihodnosti bo vsak človek slaven 15 minut. In kot kaže, bo vsak človek 15 minut tudi žrtev. Če bo v tem užival, tudi dlje. Če bo v tem uživala TV publika, še dlje.

ZA