Legenda o Baggerju Vanceu

Igrišče za golf živi in diha kot mi: Redford misli, da režira zen olimpiado.

Partije golfa ponavadi trajajo zelo dolgo. Legenda o Baggerju Vanceu je le malo krajša. Ko gledaš golfiste, imaš vedno občutek, da čas za njih ne obstaja. Da ni nič odvisno od časa. Pri filmu pa je vse odvisno od časa. In ko se film in golf poročita, ko torej posnamejo film o partiji golfa, sama partija golfa vedno prevzame filmski čas - dramatični, napeti, komercialni čas, poln detajlov, romanc, intrig, skrajnih rokov, vznemirjenj, obratov, fint, zapletov, razpletov in čudežev. Tak je bil recimo film Na vse ali nič, v katerem je Costner iz partije golfa naredil triler. Jep, golfu je treba malce pomagati. Magari z grabljami. Dodati mu je treba "trike", ki jih sam golf nima. Saj razumete, da publika ne zaspi. V Legendi o Baggerju Vanceu, posneti po romanu Stevena Pressfielda, pa partija golfa ne prevzame filmskega časa, ampak čas golfa, kar pomeni, da sam čas izključi, izniči. Film je zato videti kot budistična meditacija. Natančneje, zdi se, kot bi nam hotel Robert Redford reči: Mislite na nič! Od časa ostane le sled - dolga partija golfa. Od zgodbe pa ostane le fantič, ki se postara v Jacka Lemmona, pripovedovalca "zgodbe" o veliki partiji golfa, ki so jo pred mnogimi leti, v času depresije, odigrali trije asi.

Hja, od zgodbe ostane spomin na brezčasno partijo golfa, največjo v zgodovini mesteca Savannah, toda vsa drama te zgodbe se odvrti pred partijo golfa: lokalni golfistični as, nekdanji amaterski prvak, Rannulph Junuh (Matt Damon), se iz jarkov I. svetovne vojne vrne tako spremenjen, potrt in razdejan, da mu ni več do ničesar, zato se umakne v melanholično, mučeniško, patetično, tipično redfordsko samoto, iz katere ga po desetih letih potegne šele njegova nekdanja bejba, koketna in podjetna Adele (Charlize Theron), ki hoče z mega partijo golfa oživiti svoj propadajoči klub. Junuh se tako pridruži dvema legendama golfa, galantnemu Bobbyju (Joel Gretsch) in domišljavemu Walterju (Bruce McGill), njemu samemu pa se pridruži enigmatični, napol mistični nočni obiskovalec, caddy po imenu Bagger Vance (Will Smith), ki se res vzame iz teme, mhm, dobesedno iz niča. Bagger kakopak poskrbi, da partija golfa postane brezčasna golfistično-budistična meditacija o niču, zen spiritual o malih, črnih luknjah in fantu, ki je izgubil zamah... ee, swing... ee, vero. Bagger je poln kvazibudističnih aforizmov. Recimo: Če izgubiš zamah, ga ne moreš najti, ampak moraš pustiti, da zamah najde tebe. Ali pa: Vsi se rodimo s popolnim zamahom, le najti ga moramo. In končno: Golf ni igra, ki jo lahko dobiš, ampak igra, ki jo lahko le igraš. V nedogled. Ne da bi mislil na čas, huh. In ne da bi mislil na film.

Težko je kupiti film, v katerem imajo žogice toliko velikih planov kot Matt Damon, Will Smith in Charlize Theron, toda še težje je kupiti film, ki nas skuša prepričati, da je golf zadnja sled avtentičnega življenja ("Ritem golfa je kot ritem življenja") in da je golf popolna metafora za tisto, kar smo izgubili, in ki nas uči, da pri golfu ne gre za zmago, na koncu pa kljub temu vse zvede na vprašanje - bo zmagal ali ne?

ZADRŽAN