Planet teme

Ko pade mrak: lucidna sci-fi horror odštevanka z nepozabnimi vokalizacijami Vina Diesla.

Če ne bi bilo osmih potnikov, bi bilo vesolje le velika potrata prostora. Ne da je kaj drugače na osamljenem Planetu teme, kamor zaradi meteorske nevihte in nenadne okvare zasilno in povsem nehote trešči elegantna vesoljska ladja, ki je nekaj med cargo-airom in con-airom. Med preživelimi najdete žilavo pilotko Fry (Radha Mitchell), ki jo daje občutek krivde (brez skrbi, mala, poročnica Ripley bi ti dala takoj odvezo!), arabske romarje, ki jih vodi stoični, razsvetljeni Imam (Keith David), komičnega, oportunističnega antikvarja (Lewis Fitz-Gerald), ki mu niti intergalaktična odiseja ne ubije misli na redka vina in relikvije z Nove Gvineje, geologinjo (Claudia Black) in prenapetega policaja Johnsa (Cole Hauser), ki nazaj v ječo tovori Riddicka (Vin Diesel), nevarnega, sociopatskega, pošastnega, napol animaličnega morilca z infrardečo vizijo. Tip je Terminator: mišičast, lakoničen, avtomatičen, ja, skupek nagonov in refleksov, ki je nenehno v top formi in ki si glavo brije s kolomazom. Ko reče, da ima kri okus po bakru, vemo, da ve, o čem govori. In ko reče, da verjame v Boga in da ga sovraži, si želimo le eno - da ne bi bili v koži Boga. Morda je član nove futuristične rase, morda je manjkajoči člen kake izumrle rase, morda pa je le slepi člen človeške rase, toda na tem puščavskem planetu, naravnem terenu Mad Maxa, se kmalu začnejo dogajati reči, ki iz njega naredijo tako banalnega in nemočnega tradicionalista, da mu ne preostane drugega, kot da se ponovno priključi človeški rasi. Lakonično, se razume. Z obrito glavo. In z okus po bakru. Lepo prosim, kaj bi vi storili, če bi mislili, da ste najhuje, kar se je kdaj zgodilo človeški rasi, potem bi pa na lepem - sredi belega, razsijanega, sončnega dne - ugotovili, da obstajajo tudi hujše reči? Samoobramba se vam ne bi več zdela zločin.

Za začetek, ta skrivnostni planet je obsijan s tremi sonci, kar pomeni, da je ves čas dan, hja, non-stop, 24 ur. "Kjer je puščava, je tudi voda," dahne Imam. Šur, in kjer je voda, je tudi življenje. In življenje na tem neobljudenem, opustošenem planetu je sestradano, agresivno, popadljivo, mesojedo, srhljivo, kanibalsko: insektoidno-pterodaktilne kreature, critters, alergične na svetlobo, se namreč skrivajo pod zemljo, okej, morda tudi zato, ker so tako blazne, tako gnusne in tako neopisljive, da jih niso spustili niti v Jurski park. Živijo le za popolni sončni mrk, ki na tem planetu pride le vsakih 22 let. Točno, že odpirajo šampanjec. In ko pade mrak, popolni mrak, oči morilca, vokalno unikatnega Vina Diesla, postanejo oči preostanka človeške vrste, s katero skušajo "sile teme" odigrati horror simultanko. Planet teme je čista žanrska orgija z atraktivno - okej, avstralsko - lokacijo, hiperaktivnim stakatom evolucije, talentiranim kaosom, nevsiljivimi, realističnimi specialnimi efekti in kombinacijo likov, ki bi potolkli tudi Kocko. Bolje rečeno, film je videti kot posušena plast betona, ki jo je nekdo osvežil s hladno vodo. Ne da Planet teme ne stopi na vse klišeje, ki jih je katapultiral Osmi potnik, toda vsak kliše pomeri in napihne do pojma, tako da bi jih lahko izrezal in razstavil v muzeju postmodernizma. Hej, ali pa pop-arta. Reciklaža namreč že dolgo ni izgledala tako originalno. Lepo je videti žanrski film, ki je delo žanrskih frikov, kot je režiser David Twohy, sicer koscenarist mnogih pop hitov (Potopljeni svet, Begunec) - in kot sta njegova koscenarista, brata Wheat, ki sta itak doktorirala iz reciklaže (Muha 2, Ptiči 2, It Came From Outer Space 2, Mora v ulici brestov 4). Planet teme je videti tako, kot da so ga posneli fani, ki si originalnosti ne morejo privoščiti. Drži, film je bil posnet v samoobrambi, toda z naklepom. V izogib potrati prostora.

ZA