Osumljen

Preiskava o neoporečnem državljanu: Gene Hackman in Morgan Freeman med štriki, v klinču in knockdownu.

Osumljen je eden izmed tistih filmov, v katerih ima Gene Hackman tako lepo, tako seksi in tako bleščečo žensko, da si je noče deliti z nikomer. Niti z moškimi. Niti z ženskami. Niti z otroki. No, Osumljen je obenem tudi eden izmed tistih filmov, v katerih Morgan Freeman igra samskega, melanholičnega, razočaranega, filozofskega, skuliranega, lucidnega detektiva, ki raziskuje serijske umore. Le da tokrat ne vohlja po kakem mračnem, deževnem ameriškem velemestu, ki serijskemu morilcu nudi anonimnost, mnoga skrivališča in efektne alibije, ampak po geografskem, političnem, socialnem, eksotičnem robu Amerike, tako rekoč zunaj Amerike, na Portoriku, kjer v šestnajstih dneh obležita dve deklici. Zadavljeni in posiljeni. Analno. S kondomom. Freeman alias Victor Benezet zato na policijo pokliče Hackmana, bogatega odvetnika po imenu Henry Hearst (kako pa drugače!), ki se ravno odpravlja na dobrodelno prireditev, kjer lokalna politično-poslovna elita pričakuje njegov gala govor o fatalnem, pošastnem hurikanu Lucy, otroških nasmehih in filantropski naturi družbene elite. Hackmanu se mudi, v sosednji palači se že zbirajo večerne toalete in stebri družbe, Chantal, mlada soproga (Monica Belucci), ga čaka, toda nič - pristati mora na "desetminutni pogovor" z Morganom in njegovim pregretim, jeznim asistentom, detektivom Owensom (Thomas Jane), ki ga nenehno zbada in izziva, toda informativni pogovor kmalu preraste v zaslišanje, kajti Hackman, ki je med svojim rednim džogingom našel drugo žrtev, se začne čudno zapletati, potno opotekati in panično sprenevedati.

Kmalu postane jasno, da nekaj skriva. Hackman sicer trdi, da je umorjenko našel s pomočjo sosedovega psa, ki ga je peljal na sprehod ("Jaz sem poklical policijo, ker pes ne more telefonirati, ne"), toda Freeman ga opozori, da se psa nihče ne spomni, specifično - tako lastnik psa kot ostali sosedje zanikajo, da bi ga tisti dan videli s psom. Ni kaj, Hackman je sumljiv, toda ko se izkaže, da je bil blizu tudi v času umora prve žrtve, da ga ženske njegovih let ne zanimajo, da preferira umazan, analni seks z mladoletnimi cipami in da z ženo, katere edini talent je lepota, spita v ločenih spalnicah, postane več kot to, hja, osumljen - za nestrpnega Owensa celo "stoodstotno kriv".

Osumljen, sicer rimejk odličnega francoskega filma Garde a vue, ki ga je leta 1981 po romanu Johna Wainwrighta posnel Claude Miller (zadnji film Romy Schneider), je komorni, rašomonsko-aristotelovski noir triler, ki ga krasi enotnost časa in dogajanja. Odvrti se pač v eni noči in v enem prostoru, na policijski postaji in delno v sosednji palači. Kar naj vas nikar ne zavede: film ni statičen, prej narobe, zelo je kompakten, hipni flashbacki, dueli med Freemanom in Hackmanom, efektno rotiranje likov, karnevalska tesnoba in zrevoltirana atmosfera pa ga vročično ženejo do finalnega twista, ki enkrat za spremembo ni za lase privlečen in ki samemu filmu ne odvzame perverzne, družbeno-kritične špure. "Katastrofa je morda naravno človeško okolje. Včasih nas napadejo in ranijo nepredvidljive sile, pa čeprav smo nedolžni," v svojem govoru poudari napadeni, ranjeni Hackman, ki je mestoma res videti kot junak kakega starega filma noir.

Znajde se pač v brezizhodni situaciji, ujetnik "nepredvidljivih sil", talec ironične, mračne, cinične, nihilistične Usode, ki s prstom pokaže nanj - in to tako popolno in obenem tako absurdno, da fascinira tudi njega, magari na mazohističen način. Če dodate še njegovo ujetost med preteklost, ki pride za njim (svojo prihodnost je že ponucal), in nevrotično femme fatale, Chantal, ki mu za relativno veliko daje relativno malo (drug za drugega sta itak le koncept), pa vam postane jasno, zakaj le napol stoično, napol agonično čaka, da se zgodi tisto, kar se mora zgoditi, in zakaj kljub temu, da je top odvetnik in da ve, koliko je ura, ne pokliče odvetnika. A po drugi strani, čar Osumljenega je v tem, da nam en passant pokaže, da Usoda v resnici ni nič iracionalnega, prej narobe - ko Hackman Freemanu očita, da je poln resentimenta, ker se ni prebil, in da mu tudi "krivoprisežni" sosedje le zavidajo socialni status, uspeh, veliko hišo in lepo ženo, zadene pravzaprav v polno, saj nehote ugane, da je Usoda le gravitacija razredne napetosti... ee, le elipsa razrednega boja. Šur, usoda je lahko katastrofalna, ni pa naravna katastrofa.

ZA -