Rop stoletja

Če bi na železniški postaji sedeli dovolj časa, bi se vam zazdelo, da gledate Rop stoletja. In ko gledate Rop stoletja, se vam zazdi, da že tri dni sedite na železniški postaji. In da vlak zelo zamuja. Rop stoletja je namreč zelo čuden in še bolj velikodušen naslov za film, v katerem Ben Affleck zaradi ropa pristane v najstrožjem zaporu - pa ne zato, ker je oropal vlak ali kaj takega, ampak zato, ker je kradel avtomobile. Tip, ki ga dobijo že pri kraji avtomobila, ni ravno rojen za podvige, kot je rop stoletja.

Da bi lahko s finto prišel do dobrega denarja, dvomite, še več, zdi se vam, da bi še celo do dobre bejbe prišel le s finto. Iz vaših ust v božja ušesa. Ben alias Rudy, ki je videti kot zmes vroče čokolade in pite, se v michiganski "železni" ječi spoprijatelji z Nickom (James Frain), ki si že lep čas strastno, soparno in epsko dopisuje z bejbo Ashley (Charlize Theron). Čakata le še na eno: na fuk stoletja. No, na Rudyjevo veliko srečo se še nista videla. Kar je sicer nerazumljivo, toda še bolj nerazumljivo je, da v vsem tem času nista izmenjala niti fotk. Kot rečeno, dobro za Rudyja - kajti Nicka tik pred izpustom zakoljejo, tako da na svobodo prikoraka le Rudy, ki mu ne preostane drugega, kot da vroči, potrebni, čakajoči Ashley dahne: Živjo, jaz sem Nick! Kaj sledi, slutite: konzumacija fuka stoletja! Toda dobimo le skrajšano verzijo - Ashleyjin sadistični brat (Gary Sinise) namreč že nestrpno čaka, da spozna Nicka, ki je nekoč kot varnostnik delal v indijanskem kazinu, zrelem za božični rop. Rudy je torej blefer, ki je padel na finto. In ker vidi, kaj mu počnejo, ko še mislijo, da je Nick, si ne upa niti pomisliti na to, kaj bi mu storili, če bi zvedeli, da je Rudy.

Režiser John Frankenheimer je v šestdesetih veljal za tako spektakularnega h'woodskega wunderkinda (Mančurijski kandidat, Sedem dni v maju, Ptičar iz Alcatraza), da je lahko v sedemdesetih svoj dar le naglo izgubil, v osemdesetih postregel s katastrofami a la Holcroftova pogodba (ja, po Robertu Ludlumu), se v devetdesetih preselil na TV in posnel nekaj korektnih spomenikov tragedijam ameriške zgodovine (Andersonville), ki so ga vrnile v kino, kjer je ponovno vstal z absolutno precenjenim Roninom. Kliše, ki smo ga najpogosteje slišali ob tem filmu, se je glasil: vau, Frankenheimer pa res zna režirati pregone z avtomobili! Šur, zna jih. Problem je v tem, da tudi ljudi režira kot avtomobile. Glave jim nenehno tlači v statične velike plane, kot da gre za genije, ne pa za ruralna bebce, ki mislijo izključno s tiči in ki so možgane že zdavnaj poslali na pašo. Rop stoletja je sicer B film, ki se ves čas obnaša tako, kot da ima v načrtu nekaj velikega, toda mine stoletje, ostane pa le Rudy, ki hlini, da je Nick - in Ben, ki hlini, da je Rudy.

ZADRŽAN -