13. 8. 2001 | Mladina 32 | Kultura | Film
13 dni
Thirteen Days, 2000
Leta 1962 se je 13 dni zdelo, da je človeštvo prišlo do tiste srečne točke, ko bo lahko gledalo vizualno najbolj atraktiven spektakel - svoj lastni konec. Svoje lastne uničenje. Med 16. in 28. oktobrom se je namreč obetalo nekaj, kar je presegalo lepoto bengalskega ognja, božičnega drevesa pred Belo hišo, nacionalnega ognjemeta in najdražjih specialnih efektov, nekaj, kar so izmenično imenovali III. svetovna vojna, atomski holokavst, konec sveta, Apokalipsa in kubanska raketna kriza. Ko so namreč Američani ugotovili, da so Rusi na Kubi skrivaj inštalirali 40 multimegatonskih raket z dometom 1.000 milj, so hitro izračunali, da lahko vse te rakete v petih minutah pokončajo 80 milijonov Američanov, Ameriko pa spremenijo v deželo, v kateri bo lahko Hollywood do smrti snemal futuristične filme o postholokavstnih svetovih. Za Belo hišo... ee, za Camelot, v katerem je tedaj sedel sam kralj Arthur, John F. Kennedy, se je prihodnost začela tedaj. 13 dni, bazično geopolitični triler, poln pomenljivih velikih planov in tišin, sentimentalnih panoram družinske sreče in patetičnih govorov, je dramatizacija tega napetega, stresnega časa, ko so si Rusi in Američani stali "eyeball to eyeball" ("and the other fellow just blinked"!), ko je bil svet na robu živčnega zloma, ko se je začelo odštevanje, ko so bila letala ves čas v zraku, ko je bila Kuba v pomorski "karanteni", ko so bile interkontinentalne balistične rakete pret-a-porter, ko so čete preselili na vzhodno obalo, ko so šli vsi marinci na morje, ko so otroci v šolah trenirali skrivanje pod klopmi, ko so vsi čakali le še na signal in ko so junaški good guys Bele hiše, JFK (Bruce Greenwood), RFK (Steven Culp) in svetovalec Kenny O'Donnell (Kevin Costner), rešili svet.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
13. 8. 2001 | Mladina 32 | Kultura | Film
Leta 1962 se je 13 dni zdelo, da je človeštvo prišlo do tiste srečne točke, ko bo lahko gledalo vizualno najbolj atraktiven spektakel - svoj lastni konec. Svoje lastne uničenje. Med 16. in 28. oktobrom se je namreč obetalo nekaj, kar je presegalo lepoto bengalskega ognja, božičnega drevesa pred Belo hišo, nacionalnega ognjemeta in najdražjih specialnih efektov, nekaj, kar so izmenično imenovali III. svetovna vojna, atomski holokavst, konec sveta, Apokalipsa in kubanska raketna kriza. Ko so namreč Američani ugotovili, da so Rusi na Kubi skrivaj inštalirali 40 multimegatonskih raket z dometom 1.000 milj, so hitro izračunali, da lahko vse te rakete v petih minutah pokončajo 80 milijonov Američanov, Ameriko pa spremenijo v deželo, v kateri bo lahko Hollywood do smrti snemal futuristične filme o postholokavstnih svetovih. Za Belo hišo... ee, za Camelot, v katerem je tedaj sedel sam kralj Arthur, John F. Kennedy, se je prihodnost začela tedaj. 13 dni, bazično geopolitični triler, poln pomenljivih velikih planov in tišin, sentimentalnih panoram družinske sreče in patetičnih govorov, je dramatizacija tega napetega, stresnega časa, ko so si Rusi in Američani stali "eyeball to eyeball" ("and the other fellow just blinked"!), ko je bil svet na robu živčnega zloma, ko se je začelo odštevanje, ko so bila letala ves čas v zraku, ko je bila Kuba v pomorski "karanteni", ko so bile interkontinentalne balistične rakete pret-a-porter, ko so čete preselili na vzhodno obalo, ko so šli vsi marinci na morje, ko so otroci v šolah trenirali skrivanje pod klopmi, ko so vsi čakali le še na signal in ko so junaški good guys Bele hiše, JFK (Bruce Greenwood), RFK (Steven Culp) in svetovalec Kenny O'Donnell (Kevin Costner), rešili svet.
Jasno, 13 dni je himna Kennedyju, nesebičnemu glasu razuma, ki je z diplomatsko rešitvijo - Rusi naj umaknejo rakete s Kube, mi pa bomo umaknili rakete iz Turčije! - preprečil dizaster. Toda če je hotel dobiti vojno z Rusi, je moral najprej dobiti vojno z Američani - s svojimi svetovalci, republikanci, kongresom in Pentagonom, ki so ga silili bodisi v invazijo, atomsko vojno ali pa radiranje Kube. Problem je kakopak v tem, da kubanska kriza ni bila pravljica o boju med "Dobrim" in "Zlim", ampak nekaj precej bolj dvoumnega. Za začetek, pravi rešitelj, avtor "diplomatske rešitve", ni bil Kennedy, ampak Adlai Stevenson, ameriški ambasador v ZN. Kennedy je rekel le, okej, samo da javnost za to kupčijo ne izve! Dalje, to, da je hotel Nikita Hruščov po ohladitvi odnosov s Kitajsko centralnemu komiteju demonstrirati malce več zunanje-politične "revolucionarnosti" in da so Kennedyjevi demokrati nekaj tednov pred kongresnimi volitvami potrebovali močno "patriotsko" dejanje, magari spektakularno rešitev Amerike, dokazuje, da je bila kubanska kriza zelo umetna in zelo režirana. Z obeh strani. In končno, tega, da je CIA rakete opazila že dva meseca prej, itak ne zvemo, kakor tudi ne zvemo, da se je Kennedy med raketno krizo bal le ene reči - da bi javnost zvedela, da je naročil atentat na Castra. Kennedy je pač moral zmagati. In se odpeljati novim avanturam naproti. V odprti limuzini. Jipija!
ZADRŽAN +
