Ameriški psiho

Odkar je Spielberg posnel Žrelo, ljudje vedno dvakrat premislijo, preden skočijo v morje. In odkar je Hitchcock posnel Psiho, ljudje vedno stokrat premislijo, preden skočijo pod tuš. Saj veste, lahko jim spodrsne - na lastni krvi. Tuširanje je tako že 40 let nekaj smrtno nevarnega. Drži, pod tušem je človek res pogubno nebogljen: gol je, drsi mu, nima prave opore, oči mu megli voda, para ga izolira in po glavi mu non-stop roji Janet Leigh, ki je v napačnem filmu v napačnem motelu ob napačni uri skočila pod napačen tuš. In ko zdaj v kakem trilerju bejba na lepem začuti potrebo po higieni, vemo, da si je podpisala smrtno obsodbo, da je praktično ni več in da jo od zrezka loči le še mesarski nož. Ameriški psiho se začne pod tušem. Toda brez panike, tip, ki se tušira (tušira, tušira in tušira), ni v smrtni nevarnosti. Ne bliža se mu nož. Ne čaka ga krvodajalska akcija. Ne obeta se mu redekoracija kopalnice. Nihče ne preži nanj. Kar pa ne čudi - psiho je namreč že pod tušem.

Patrick Bateman (Christian Bale), tip pod tušem, je podnevi elitni, brezhibno oblečeni japi, neuničljivi broker, junak Wall Streeta, ponoči pa brezhibno oblečeni serijski morilec, psiho, ja, ameriški psiho. Če bi mu le čas dopuščal, bi se tuširal cele dneve, pa ne le zato, ker je obseden s higieno, gladko kožo, večno mladostjo, salonsko lepoto in imidžem, ampak zato, da bi lahko citiral Psiho. In njegova nadaljevanja. In filme, ki so citirali tuširanje iz Psiha. Ni kaj, Patrick se ima za hommage Psihu. A ne le to, tip se ima za hommage popkulturi. Kar pomeni, da nima časa le za citiranje enega filma. Kar pomeni, da mora naprej. Kar pomeni, da mora nujno in čim prej citirati tudi druge filme. Recimo Teksaški masaker z motorno žago. Z videa v božja ušesa! Njegovi predali so videti kot zbirke kirurškega orodja, ki potrebujejo Maratonca, le da Patrick ne rije v živec, ampak v živo meso. Včasih kako glavo obdrži. Kot memento. Kot fetiš. V hladilniku. Ker gre dobro s chardonnayjem. Ali pa cabernet sauvignonom. Letnik '97. By Napa Valley, se razume. Pobija vse, kar "ogroža" njegov sterilni, pozerski, paranoični, dizajnerski svetovni nazor - klošarje, cipe, manekenke, celo poslovne partnerje, japije, ker imajo lepše vizitke kot on. Kdor ima najlepšo in najbolj prestižno vizitko, ima največjo moč. In vstop v najbolj prestižne restavracije. Z rezervacijo. Ni važno, če si lačen. Ni važno, če sploh greš tja. Važno je, da imaš rezervacijo. Važno je, da imaš občutek, da je svet rezerviran zate.

Bateman, ki kljub vsemu najde čas za pecanje svoje tajnice (Chloe Sevigny), za randije s svojo zaročenko (Reese Witherspoon) in za varanje svoje zaročenke (Samantha Mathis), se pač ukvarja z akvizicijami in eksekucijami. In resnici na ljubo, med akvizicijo in eksekucijo ne vidi razlike. Tip je ekstaza kapitala, patološki eksces borznega "ubijanja", horror Wall Streeta, demon kapitalizma, agonični mesija "nove poslovne kulture". Med seksom se nenehno gleda v ogledalu, napenja mišice, pozira, navdušen je nad sabo, nor je nase - tip je jebeno zrcalo, ja, tipičen primer "me" generacije, za katero je v osemdesetih z deregulacijo trga poskrbel Ronald Reagan. Bateman je Reaganov konzument, Reaganov kanibal. Gordon Gekko, ki je v Wall Streetu akvizicije razumel kot eksekucije (ko firmo kupiš, lastnika ubiješ), mu ne bi mogel povedati nič novega. Prej narobe - hej, Gekko, eksekucija ni nič, dokler ne teče kri. Ko domov pripelje dve cipi (Krista Sutton & Cara Seymour) in ju potem zajezdi, huh, kot T.J. King Kong atomsko bombo na koncu filma Dr. Strangelove, je videti kot peti jezdec Apokalipse, ki mu pravkar izplačujejo dividende. Njegove akvizicije imajo orjaško profitno margino. Koliko denarja je obrnil, ne ve več, zato ne preseneča, da tudi ne ve, koliko trupel je obrnil. Ista reč, huh. Spomnim se Bankirja, video pofla s konca osemdesetih, v katerem se je japi ponoči prelevil v ritualnega lovca na ljudi. Hja, izgledal je kapital, ki cuza ljudi, kot delničar, ki pobira dividende. Kot Patrick Bateman, ki akvizicije in eksekucije opravlja v Ceruttiju. Njegov vložek je neznaten, tako rekoč ničen - v glavnem pobira le dividende. Specifično, ko sedi v pisarni, v resnici nič ne dela, ampak si le mirno natakne slušalke in rola svoje največje hite... ee, največje, najboljše, najgloblje in najbolj filozofske pop umetnine človeštva, recimo Sussudio (by Phil Collins), Lady in Red (by Chris de Burgh) in Hip to Be Square (by Huey Lewis and the News), ki so le uverture v njegove morilske sheme, le "filozofske" argumentacije njegovih eksekucij. Bateman je popolna metafora finančnega kapitalizma. Huh, od akvizicij ostane le truplo. Biznis za sabo pušča le kri. In spermo. Finančne moči se vedno drži nekaj seksualnega, profita pa nekaj nasilnega, zato ne preseneča, da Bateman nenehno meša seks in nasilje. Orgiastično. Kapital je pornografski. Patrick ni nič drugega kot profit, ki se mu zmeša... Donald Trump, ki misli, da je Donald Duck... Playboy, ki sanja, da je Hustler... Michael J. Fox, ki preraste Družinske vezi. Patrick Bateman, mož brez posebnosti, ki čaka na katarzo, bi bil psiho, četudi ne bi nikogar ubil. Med investicijo in umorom ni več razlike. Akvizicija je eksekucija: ko Patrick na stranišču nekega japija zgrabi za vrat, da bi ga zadavil, ta misli, da ga le rajca in peca. Agh!

Ameriški psiho je klinična, črno-satirična študija greed-is-good kapitalizma osemdesetih in dot-com kapitalizma devetdesetih, predvsem mačistične, šovinistične, homofobične, ekskluzivistične korporativne kulture in moške panike. Film ima kakopak drugačen spin kot istoimenski prvoosebni roman o konzumiranju, recenziranju produktov, fukanju, snifanju, nouvelle cuisine in tlačenju sestradanih podgan v vagine, ki ga je leta 1991 zakuhal Bret Easton Ellis (Less Than Zero), 27-letni brat-packer. Roman je na dolgi, mučni, škandalozni poti do tiskarne resda izgubil nekaj grizlijevskih pasusov, toda kritiki so ga kljub temu raztrgali, češ da gre le za trendovski cocktail seksa & nasilja. Nekateri so pozivali k bojkotu, nekateri k prepovedi, nekateri k sežigu, nekateri pa so Ellisu grozili celo s smrtjo, tako da je postal nekaj takega kot ameriški Salman Rushdie. Založba Simon & Schuster je roman prepustila drugi založbi (Vintage/Random House), mnoge knjigarne romana niso hotele prodajati, za vlogo Patricka Batemana pa so se prijavljali mnogi zvezdniki, tudi Leonardo DiCaprio, ki je za servis zahteval 21 milijonov dolarjev. Oh, če bi bil Luis Bunuel še živ, bi se zagotovo prijavil - lahko bi posnel nadaljevanje Diskretnega šarma buržoazije. S prav posebnim užitkom so roman kakopak raztrgale feministke, češ da je šovinističen in protiženski, zato je prav, da so ekranizacijo prepustili feministki, Mary Harron.

ZA +

povezava