Lara Croft - Tomb Raider

Lara Croft - Tom Raider je new-age verzija Indiane Jonesa. Kar pomeni, da zgodbe ne potegne iz biblične mitologije, ampak iz paranoične pop mitologije, ki jo ponuja truma "apokaliptičnih" internetnih strani. Teorije o tajnih zarotniških kabalah, ki hočejo zavladati novemu svetovnemu redu, ekstrasenzorični percepciji, potovanju skozi čas, skrivnem življenju vesolja in mističnih rekonfiguracijah planetov namreč spumpa v bučno, pompozno, energično, adrenalinsko, hiperaktivno zgodbo o "Trikotniku svetlobe", magičnem artefaktu, ki se je pred časom prelomil in tako izgubil, Illuminatih, ki hočejo oba kosa spraviti skupaj, in devetih planetih, ki se bodo zdaj prvič po 5.000 letih poravnali in imetniku obeh kosov "Trikotnika svetlobe" omogočili absolutni prevzem oblasti nad časom.

Filmi, ki so posneti po računalniških igrah, se radi futrajo z internetno "apokalipso", toda Lara Croft je film, ki noče biti le ekranizacija računalniške igre. Ko se Angelina Jolie, seksi, atletska, akrobatska, aerobična fu-avanturistka, tomb raider, zapodi med vse tiste robote, krogle, rezila, udarce, brce, morilske kipe, preklete amulete, slapove, plamene, eksplozije, časovne portale, monolite, pošasti, misterije in cliffhangerje, je videti tako meseno kot James Bond, ki v Astonu Martinu surfa nad breznom Matrice. Ne, ne izgleda le kot humanoidna seks bomba, ki ima joške večje - oh, in boljše - od dialogov, ampak kot batmanska Barbarella, ki za vse tiste interakcije res potrebuje meso - in to velike količine gladkega, prožnega, panterskega mesa. Lara Croft resda ni tako realna kot Kambodža, je pa bolj realna od Mumije. V resnici je hiperrealna - ko fanatično sledi komunikejem svojega mrtvega, umorjenega očeta (Jon Voight), je itak videti kot Ojdip, ki je zamešal dieto in maščevanje. Simon West jo pač pripne na tobogan torture. A manj od tipa, ki je režiral Letalo prekletih in Generalovo hčer, niti ni smela pričakovati. Lara Croft je pač kul bejba. Body piercing ji ni nič tujega.

ZA

povezava