Čarovnica iz Blaira 2 - Knjiga senc

Čarovnica iz Blaira je bila tako efektna, da se je nadaljevanje posnelo kar samo od sebe. S Čarovnico iz Blaira so se ukvarjali vsi, hja, tudi Jay Leno, Burkittsville (Maryland), kjer se film dogaja in kjer naj bi izginili oni trije študentje filma, pa so kmalu okupirali fani, kultisti, okultisti, manijaki, lunatiki, friki in new-age turisti, prepričani, da je tam več, kot vidijo oči.

Čarovnica iz Blaira 2 - Knjiga senc se zato začne z odzivom na Čarovnico iz Blaira: rolajo se posnetki, izjave, komentarji, hja, tudi Jay Leno, takoj zatem pa se preselimo v paranormalni Burkittsville, ki ga preplavijo fani, kultisti, okultisti, manijaki, lunatiki, friki in new-age turisti, prepričani, da se je tisto, kar so videli v Čarovnici iz Blaira, zares zgodilo. Ne moti jih, da je bila Čarovnica iz Blaira le fikcija, kakor jih tudi ne moti, da sploh ni bila posneta v Burkittsvilleu. Koga briga. Kraj ima za njih auro. Pika. Vsi ga hočejo doživeti. Vsi hočejo, da bi se jim kaj zgodilo. Vsi hočejo videti - pa čeprav je Čarovnica iz Blaira pokazala, da ni kaj videti. Okej, si rečejo domačini - in se vživijo v svojo vlogo. Kar pomeni, da prek interneta prodajajo suvenirje, obenem pa ponujajo tudi vodene ture po kultnih lokacijah, ki so vzele one tri študente filma, tri dokaze, da cinefilija in voyeurizem vodita v srhljivo izolacijo.

Na eno tako turo, "Blair Witch Hunt", ki jo vodi pravkar spuščeni mentalni pacient, se prijavijo tip, ki piše knjigo o Čarovnici iz Blaira (ej, koga briga!), njegova noseča bejba (idealen kraj za splav!), Goth-bejba (slaba imitacija Morticie Addams!) in samozvana čarovnica (z joški!). Vsi igrajo tako slabo, da imajo kar svoja imena, s sabo pa tono snemalne opreme - no, ko v gozdu pade noč, se začnejo zapijati in zakajati, tako da se zjutraj ne spomnijo, kaj se je zgodilo. Kolektivna amnezija. Tabor je opustošen - preživijo le kasete. Kul, pa si poglejmo, kaj se je zgodilo... ee, kaj smo posneli. Vidite, spet se je vse posnelo samo od sebe. Avtomatično. Podobno kot v Čarovnici iz Blaira, kjer sta režiserja Eduardo Sanchez & Daniel Myrick (zdaj le izvršna producenta), tri igralce opremila s snemalno opremo in jih poslala skozi gozd - kar so posneli, je bilo to, kar se je zgodilo. Zunaj tega, kar so posneli, ni bilo nič. In ta improvizirani nič - ta horror vacui - je na njih pritiskal kot pošast.

V Knjigi senc ta neopoganski nič napihnejo v serijo klišejev, ki jih lahko vidite v katerikoli grozljivki (Rosemaryjin otrok, Izganjalec hudiča, Prerokba, Evil Dead, Noč živih mrtvecev). V Čarovnici iz Blaira se ni nič videlo - v Knjigi senc nas bombardirajo s flashbacki, sanjami, halucinacijami, paralelnimi zasliševanji, spektralnimi bliski, obrednimi vriski in otroškimi piski. In s krvjo, se razume. Nič ni več prepuščeno domišljiji.

Vse tisto, kar je bilo v Čarovnici iz Blaira zgolj sugerirano, je tu zapakirano z avtopilotskimi klišeji. Junaki, ki so se prej živčno, napeto, prestrašeno opotekali med tišino, gozdnimi šumi, svojimi kriki in vizijo svojih kamer, zdaj bežijo pred non-stop heavy metalom. Itak imajo le eno nalogo: da izginejo. Čim prej, tem bolje, huh! Knjiga senc je bližje slasherju Vem, kaj ste zagrešili lansko poletje kot pa Čarovnici iz Blaira. Še huje, videti je kot trinajsto nadaljevanje Čarovnice iz Blaira. Tako daleč pade od originala. Knjiga senc, ki se začne kot parodija na svojo mitologijo in nadaljuje kot film, zrel za neskončno parodijo, se požvižga na tisto, kar je bilo v originalu dobro in originalno. Nič, Čarovnica iz Blaira je bila očitno le lambada. Ni trajala.

PROTI