3. 9. 2001 | Mladina 35 | Kultura | Film
Pearl Harbor
Jugoslaviji, rajnki ali tej, najnovejši, si lahko mislite, kar hočete, toda hej - niti v Jugoslaviji ne snemajo več partizanskih filmov. Ni čudno, ko je crknil partizanski film, je crknila Jugoslavija. Jugoslavijo so skupaj držali partizanski filmi. Bitka na Neretvi. Sutjeska. Kozara. Užička republika. Vrhovi Zelengore. In seveda Valter brani Sarajevo, v katerem je Batko pobil več Nemcev, ko jih je bilo pred Stalingradom. Ja, mnogi statisti so v tem filmu umrli stokrat. Če bi Nemci za vsakega Nemca, ki ga je ustrelil Batko, ustrelili le po enega talca, bi morali streljati tudi Nemce. Razumete, ne - ko se je v Jugoslaviji posnelo himnično epopejo, se je res posnelo himnično epopejo. Hočem reči, ko se je v Jugi posnelo himnično epopejo, se je posnelo neskončni dokaz, da Juga res obstaja. Res! Čisto zares! Da ni le fantom! Da ni le fikcija! Partizanski filmi so Jugoslaviji dali smisel. Naredili so jo smiselno, logično, umno. Argumentirali so jo, dokazali - ustvarili. Ne, partizanski filmi niso bili le njena ideologija, ampak njena jebena DNK. Jugoslavija je obstajala zato, ker so obstajali partizanski filmi. In narobe, partizanski filmi so imeli smisel le zato, ker je obstajala Jugoslavija. Jugoslavija je nastala zato, da smo lahko gledali partizanske filme. In ko smo jih nehali gledati, ni bilo več niti najtanjše potrebe po Jugoslaviji. So Jugo kdaj napadli Rusi? Ne. So jo kdaj napadli Amerikanci? Ne. In zakaj ne? Ker so videli partizanske filme! Ker so videli, da je Juga mean killing machine, kot bi rekli ameriški marinci. Lepo prosim, še ko je NATO napadel to najnovejšo, Miloševićevo Jugo, je to storil s pomočjo daljinca. Brez kontakta. NATO je morda nor, ni pa kamikaze. Videli so partizanske filme. In še vedno se jim tresejo gate. Partizanski filmi so bili apokalipse. In če so partizani že Nemcem počeli vse tisto, kar so jim počeli, si ne znam predstavljati, kaj bi bilo, če bi Jugoslavijo leta 1941 napadli tudi Japonci. Gotovo je le eno - teh filmov ne bi mogli izvažati na Japonsko. Ni šans. Še drugje, recimo na Filipinih ali pa v Mančuriji, bi se ljudje le zmrdovali - bljak, to je preveč ksenofobično, šovinistično in rasistično. Huh, sama sreča, da so se Japonci zadovoljili z okupacijo Filipinov in s posiljevanjem Mančurije. In seveda, z napadom na Pearl Harbor.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
3. 9. 2001 | Mladina 35 | Kultura | Film
Jugoslaviji, rajnki ali tej, najnovejši, si lahko mislite, kar hočete, toda hej - niti v Jugoslaviji ne snemajo več partizanskih filmov. Ni čudno, ko je crknil partizanski film, je crknila Jugoslavija. Jugoslavijo so skupaj držali partizanski filmi. Bitka na Neretvi. Sutjeska. Kozara. Užička republika. Vrhovi Zelengore. In seveda Valter brani Sarajevo, v katerem je Batko pobil več Nemcev, ko jih je bilo pred Stalingradom. Ja, mnogi statisti so v tem filmu umrli stokrat. Če bi Nemci za vsakega Nemca, ki ga je ustrelil Batko, ustrelili le po enega talca, bi morali streljati tudi Nemce. Razumete, ne - ko se je v Jugoslaviji posnelo himnično epopejo, se je res posnelo himnično epopejo. Hočem reči, ko se je v Jugi posnelo himnično epopejo, se je posnelo neskončni dokaz, da Juga res obstaja. Res! Čisto zares! Da ni le fantom! Da ni le fikcija! Partizanski filmi so Jugoslaviji dali smisel. Naredili so jo smiselno, logično, umno. Argumentirali so jo, dokazali - ustvarili. Ne, partizanski filmi niso bili le njena ideologija, ampak njena jebena DNK. Jugoslavija je obstajala zato, ker so obstajali partizanski filmi. In narobe, partizanski filmi so imeli smisel le zato, ker je obstajala Jugoslavija. Jugoslavija je nastala zato, da smo lahko gledali partizanske filme. In ko smo jih nehali gledati, ni bilo več niti najtanjše potrebe po Jugoslaviji. So Jugo kdaj napadli Rusi? Ne. So jo kdaj napadli Amerikanci? Ne. In zakaj ne? Ker so videli partizanske filme! Ker so videli, da je Juga mean killing machine, kot bi rekli ameriški marinci. Lepo prosim, še ko je NATO napadel to najnovejšo, Miloševićevo Jugo, je to storil s pomočjo daljinca. Brez kontakta. NATO je morda nor, ni pa kamikaze. Videli so partizanske filme. In še vedno se jim tresejo gate. Partizanski filmi so bili apokalipse. In če so partizani že Nemcem počeli vse tisto, kar so jim počeli, si ne znam predstavljati, kaj bi bilo, če bi Jugoslavijo leta 1941 napadli tudi Japonci. Gotovo je le eno - teh filmov ne bi mogli izvažati na Japonsko. Ni šans. Še drugje, recimo na Filipinih ali pa v Mančuriji, bi se ljudje le zmrdovali - bljak, to je preveč ksenofobično, šovinistično in rasistično. Huh, sama sreča, da so se Japonci zadovoljili z okupacijo Filipinov in s posiljevanjem Mančurije. In seveda, z napadom na Pearl Harbor.
Pearl Harbor je ameriški partizanski film. Himnična epopeja. Še več, o, mnogo več - Pearl Harbor je videti paradni konj nacionalnega kulturnega programa. Kot da je nastal z združeno subvencijo ministrstev za kulturo, propagando, obrambo in zunanjo politiko. Lansirali so ga na Memorial Day, stal je 135 milijonov dolarjev, traja več kot tri ure. Ne boste rekli, da je to le film! To je spomenik! To je monument! To je Tjentište! Pearl Harbor je pesem o svobodi za tiste, ki mislijo, da je bil Armageddon posnet po resničnih dogodkih. Pearl Harborju sicer iz ušes gleda zgodovina, toda celo Armageddon je imel več smisla za zgodovino. Zakaj so Japonci 7. decembra 1941 napadli ameriško vojaško bazo Pearl Harbor? Ker so jih Američani odrezali od nafte. Šlo je za nafto. Pika. To lahko vsak razume. To lahko razumejo tudi tisti, ki niso še nikoli slišali za Pearl Harbor. Vraga, celo oni, ki še niso slišali za II. svetovno vojno. Vedno gre za nafto. Saj veste, Iračani zasedejo kuvajtska naftna polja - Američani napadejo Irak. Vidite, II. svetovna vojna je bila vojna za petrolej! Nekaj malega smisla za zgodovino imajo le specialni digitalni efekti, ki poskrbijo, da je japonski napad na Pearl Harbor videti kot Armageddon na Titaniku. Ogenj, voda, zemlja, zrak in nedolžni ameriški fantje - pred poroko ne fukajo! - letijo v nebo. Vsi se strinjajo: to je bil dan, ko je Amerika izgubila nedolžnost! A po drugi strani, le katera najstnica si ne želi, da bi nedolžnost izgubila ob bengalskem ognjemetu? Ja, za vsako najstnico je defloracija Pearl Harbor.
Zato ne čudi, da je Pearl Harbor v resnici le srhljivo banalen epos o dveh bratskih, pilotskih prijateljih (Ben Affleck & Josh Hartnett), ki padeta na isto bejbo, medicinsko sestro Evelyn (Kate Beckinsale). Tako se formira ljubezenski trikotnik, ki še ni slišal za Pitagorov izrek. In ki je na ravni mehiške telenovele - ja, priloženi so tudi strastni izpadi, intenzivna soočenja, nosečnost, smrt, ponovno vstajenje in replika "Ob vsakem sončnem zahodu se bom spomnila nate". E, tak scenarij lahko nastane le v Beli hiši. Zlasti če pomislite na obe sporočili, ki ju ponuja film. Prvič, Pearl Harbor je bil napaden zato, ker je bil povsem nezaščiten. Ergo, Amerika potrebuje protiraketni ščit. In drugič, II. svetovna vojna se je začela zato, ker je Amerika spala. Ergo, Amerika mora biti svetovni policaj - vojne so njena dolžnost. Le nečesa ne razumem - zakaj so se Američani tako bali, da filma ne bodo mogli prodati na Japonsko? Jezus, le kateri Japonec ne bi užival ob filmu, v katerem Japonska v dobre pol ure zmelje Ameriko?
PROTI