Preprodajalci

Ob koncu šestdesetih so mamila ujela tudi ameriški beli srednji razred, srce Amerike. Za začetek rekreacijsko, se razume. Mamila so bila pač nov modni trend. In seveda, znak kontrakulturnega upora, znak socialnega, političnega protesta. Vlada je hitro reagirala: leta 1968 je Lyndon Johnson, tedanji predsednik, v okviru ministrstva za pravosodje ustanovil Biro za narkotike in nevarna mamila, leto kasneje so v imenu protimarihuanske Operacije Intercept vsako vozilo, ki je prečkalo mehiško-ameriško mejo podvrgli 3-minutni preiskavi, s čimer so blokirali promet in ekonomijo na obeh straneh meje, leta 1970 pa je kongres sprejel protinarkotične zakone, ki so dali policiji večja pooblastila (ne, niti potrkati jim ni bilo treba več), medtem ko je Richard Nixon, novi predsednik, mamila razglasil za "državnega sovražnika št. 1" in jim napovedal vojno, ki se ji je - na svoj kretenski način - pridružil tudi Elvis Presley.

Toda ironično, prav pod Nixonom je šla večina protinarkotičnega budžeta v kurativo in ne v represijo - prvič in zadnjič v zgodovini vojne proti mamilom. Pod drugimi predsedniki je šla večina "vojnega" budžeta vedno za vojno - za represijo, bojni aparat, racije in tajne operacije, s katerimi so minirali kartele, dilerje in džankije. Vojna je zlagoma postala epska, z leti pa tudi vse bolj in bolj histerična.

Toda 30 let kasneje lahko Amerika le ugotovi, da je to famozno vojno - war on drugs - izgubila. In da v vseh teh letih ni nič pomagalo. Niti razbitje "francoske zveze", niti formiranje "superagencije" DEA (Drug Enforcement Agency), ki je vpeljala kavbojske tehnike (vlomi, prisluškovanja, kršitve človekovih pravic), niti "starši proti mamilom", niti teritorialne vojne med samimi trafikanti, niti Reaganovo formiranje "posebnih enot", niti slogan "Just Say No", ki ga je lansirala Nancy Reagan, niti stroge kazni za posedovanje mamil, ki jih je vpeljal Ronald Reagan, niti razbitje Quinterovega marihuanskega kompleksa v mehiški Chihuahui, niti razbitje Tranquilandije, kokainskega laboratorija v kolumbijski džungli, niti aretacija Carlosa Lehderja, trafikanta, ki je začel za lifranje kokaina prvi uporabljati letala (Kolumbija-Bahami-Miami), niti metadonski programi, niti kooperativnost mehiške in kolumbijske vlade, niti likvidacija Joseja Gonzala Rodrigueza Gache, prve glave "medellinskega kartela", niti padec "medellinskega kartela", niti aretacija Manuela Noriege, panamskega generala in "kolumbijske zveze", niti Bushev pompozni dvig "vojnega" budžeta, niti aretacija bratov Ochoa, niti ameriški helikopterji, niti likvidacija Pabla Escobarja, niti orjaška finančna sredstva, s katerimi je Clinton zapakiral Kolumbijo, niti aretacije mehiških trafikantov, niti high-tech orožja, niti aretacije calijskih kingpinov, niti pobude za dekriminalizacijo marihuane in legalizacijo mamil, niti Bushevo formiranje Urada za kontrolo nacionalne politike mamil (ONDCP), ki ga je vodil ultra konzervativni William Bennett, prvi ameriški "drug czar".

No, ko je Clinton za "drug czarja" imenoval generala Barryja McCaffreyja, veterana vietnamske in zalivske vojne in ko je senat imenovanje sprejel brez debate, je bilo dokončno jasno, da je Amerika vojno proti mamilom izgubila. Ostali so le nabito polni aresti. Napeti medrasni odnosi. Poteptane človekove pravice. Nestrpen zdravstveni sistem. In obsedno stanje na mehiški meji. Ne, vojna proti mamilom ni mogla uspeti. Iz več razlogov. Prvič, ker tudi sama CIA že desetletja prekupčuje z mamili, sredi osemdesetih pa je na trg vrgla celo crack, da bi financirala svoje tajne operacije in desne režime v centralni Ameriki, tudi "contrase", ki so bili - oh, ironično - tudi sami trafikanti. Drugič, ker je bila vojna proti mamilom le dobra pretveza za ameriško vmešavanje v notranjo politiko drugih držav. In tretjič, ker se denar, pridobljen iz trgovine z mamili, že ves čas sistematično in napol legalno pere ter sproti pretvarja v investicijski kapital, ki futra žile korporativnega biznisa, kapitalizma, globalnega trga - hja, globalizacije. Te pa nočejo ustaviti, se razume. Vojna proti mamilom je bila le dimna zavesa, le razlog za razmah policijske države, le pretveza za stalno "strategijo napetosti". Bog ne daj - vojna proti mamilom ni smela uspeti! Če bi uspela, bi zlomila newyorško borzo. In globalno ekonomijo.

Preprodajalci, sicer posneti po britanski miniseriji Traffik, ki jo je leta 1989 posnel Simon Moore (pot heroina od Pakistana do Londona), so film o ameriški vojni proti mamilom. Toda niti za hip ne pozabi, da je Amerika vojno proti mamilom izgubila. Niti za hip se ne pretvarja, da je vojno proti mamilom mogoče dobiti. In niti za hip ne dvomi, da je vojna proti mamilom destabilizirala Ameriko, stabilizirala pa samo trgovino z mamili. Ko pokaže gnečo in policijske kordone na mehiški meji, je jasno, da narko biznis živi od mase, strnjenega prometa, neobvladljivosti, histerije in vojne. Vojna je njegovo naravno okolje - okolje, v katerem se najbolj znajde. Bolj ko je svet prepuščen trgu, konkurenci, korporativni logiki in globalizaciji, bolj luciden, bolj priseben in bolj prebojen je narko biznis. "Ne morete nas ustaviti," dahne diler (Miguel Ferrer), ki ve, da sam nima več nobenih šans. Dobro ve, da je narko biznis tekoči trak, perpetum mobile, kapitalistična mašina, družbeno-ekonomski sistem, ki ga ne moreš zrušiti z aretacijo malega dilerja ali pa džankija. Agenta (Don Cheadle & Luis Guzman), ki ga zaslišujeta, čuvata in masirata za pričanje proti večji ribi iz San Diega (Steven Bauer), kakopak mislita, da je narko biznis le igra diaboličnih posameznikov, malih pošasti - primeš malo ribo in pade velika. Šur, toda ne pade sistem. Nimata pač vpogleda v sistem - mislita, da ima ta sistem center. Da ga je mogoče zadeti v srce. Ne, fanta, ta sistem je brez centra: ko zrušiš eno ribo, jo takoj zamenja druga riba. Ne zavedata se dimenzij izraza kartel: to je več kot korporacija. In seveda, ne razumeta, da je narko biznis v resnici le popolna piramidna igra: igra, v kateri vsi dobijo - tako organizatorji in mali lokalni posredniki kot konzumenti. Vsi dobijo. Kako lahko tekmuješ s tem? Kako boš vpletene prepričal, da je ta sistem slab? Kot predsednikovega novega "drug czarja" (Michael Douglas) opozori Seth (Topher Grace), prijatelj njegove 16-letne hčerke (Erika Christensen), briljantne dijakinje, ki se pod pultom fiksa z mamili in dilerji: Hej, zakaj bi gnili v tovarnah in se ubijali z delom, če pa je dovolj, da se postaviš na vogal in prodaš nekaj gramov, pa živiš kot Bog? Saj res, zakaj bi se mučil, če pa lahko z enim samim dealom preskočiš vse socialne in razredne pregrade?

Steven Soderbergh, ki so mu Preprodajalci prinesli Oskarja za režijo, nas napol "dokumentarno" zarola od ožgane, zrnate, rumeno filtrirane Mehike, kjer tijuanska policaja (Benicio Del Toro & Jacob Vargas), skorumpirana poštenjaka, preganjata lokalne trafikante, dokler ne nabašeta na mogočnega, sadističnega generala Salazarja (Tomas Milian), mehiškega "drug czarja", ki ju vključi v miniranje "obregonskega kartela"... prek bujno posnetega, nefiltriranega San Diega, kjer elegantna, zelo razvajena in zelo noseča Helena (Catherine Zeta-Jones), sicer članica lokalnega jet-seta, v šoku spozna, da je njen aretirani mož (Bauer) v resnici "obregonski" drug dealer, in kjer agenta (Cheadle & Guzman) proti njenemu možu štelata pričanje malega, depresivnega dilerja (Ferrer), ki hoče imuniteto... do ledeno modrega Cincinnatija (Ohio), kjer rahlo zapiti vrhovni sodnik, sicer novi "drug czar" (Douglas), spoznava efekte "vojne proti mamilom" - na fronti, heh, v svojem domu, v "otroški sobi", ujet med ženo (Amy Irving), ki je z mamili eksperimentirala pred mnogimi leti, ko je bil to še znak socialnega protesta, in hčerko (Christensen), ki z mamili eksperimentira zdaj, ko je to le še znak kolaboriranja z "okupatorjem".

Preprodajalci so film, v katerem celo "drug czar" ugotovi, da je vojna proti mamilom le blef in da je v njej več ironije kot v filmih Quentina Tarantina, Oliverja Stonea in Roberta Altmana skupaj. Okej, dodajte še Francosko zvezo, magari obe. Ameriška percepcija vojne proti mamilom je konfuzna, zblojena, neurejena - red obstaja le v narko biznisu. Srhljivi niso džankiji, srhljive niso šolarke, ki fukajo za fiks, srhljiv je ta red, srhljiva je transparentnost tega reda. Vse je namreč jasno - od kod roba prihaja, kako in kam. Nič ni skrito. Le zakaj? Vojna proti mamilom je pač le del narko biznisa, ki futra globalni kapitalizem. Odvisnost od mamil je odvisnost od trga, od kapitalizma, od globalizacije. Ni trik v uživanju mamil, ampak v distribuciji bogastva, ki ga futrajo igle, in v napihovanju socialne neenakosti, ki futra globalizacijo. Vojna proti mamilom je histerični signal, da globalizacija davi tudi Ameriko in jo spreminja v Tretji svet.

ZELO ZA