Nevidni cirkus

Nevidni cirkus je film o 18-letni Phoebe (Jordana Brewster), ki hoče leta 1977 ugotoviti, kaj se je zgodilo z letom 1968. Njena oboževana sestra, Faith (Cameron Diaz), je namreč leto kasneje, na vrhuncu družinske sreče, njune romance in neskončnega poletja, s svojim fantom, britanskim hipijem, uličnim artistom Wolfom (Christopher Eccleston), odpotovala v Evropo, tja, kjer je bila akcija. Nikoli več se ni vrnila.

Še več, leta 1971 je na Portugalskem naredila samomor. Nevidni cirkus je napol klinična melodrama, napol film odraščanja in napol melanholični triler, z eno besedo - nostalgični whodunit. Zakaj je njena sestra naredila samomor? Zakaj je naredilo samomor leto 1968?

Če bi Faith ostala v Ameriki, bi bil odgovor na to vprašanje zelo enostaven: ubilo jo je to, kar je ubilo ameriško leto '68. V resnici ji niti ne bi bilo treba narediti samomora - zanjo bi poskrbel Charles Manson. Ali pa Hell's Angels, če bi šla na koncert v Altamont. Toda Faith je - ironično, prav v letu Charlesa Mansona in Altamonta - odšla v Evropo, evropsko leto '68 pa je bilo drugačno. Ni namreč navrglo osamljenih lunatikov in psihopatov, ampak je porodilo organiziran, oborožen boj proti multinacionalnemu kapitalizmu (Rdeče brigade, Baader-Meinhoff ipd.), hja, "terorizem", ki je danes vir najhujših ameriških paranoj in državni sovražnik številka 1, bolj diaboličen od Fidela Castra.

Gledano z današnjega vidika, je evropsko leto '68 za Ameriko srhljivo in nesprejemljivo. In v to protestno Evropo je odpotovala Faith, idealistična Američanka iz Frisca, opasana le s cvetjem, kitaro in velikimi očmi. Njene možnosti so bile minimalne.

Phoebe tako - kljub materinim protestom (Blythe Danner) - krene za njo. V Evropo. Po njenih sledeh. Po poteh čečkarij na razglednicah, ki jih je domov pošiljala sestra. In razglednice, ti mali terminali spominov, jo vodijo v Amsterdam, Pariz, Berlin in kakopak na Portugalsko, ki je bila v času sestrinega obiska res idealen kraj za samomor - fašistoidna diktatura. Nevidni cirkus, posnet po zelo uspešnem romanu Jennifer Egan, ni ravno turistična tura, zato tudi Evropa ni razglednica, niti leta 1977, ko skuša Phoebe - ob asistenci Wolfa, ki ni več dolgolas in radikalen - najti emocionalni center zgodovine, niti v flashbackih, v katerih se Faith, ki za smrt svojega garaškega, neizživetega očeta krivi korporacije in kapitalizem, pridruži evropskemu radikalnemu podzemlju, nemški Rdeči armadi.

Phoebe o ekscesih evropskega leta '68 resda zve toliko, kot bi v Smithsonionu zvedela o potovanju skozi čas, toda tam je itak le zato, da bi zgodovini dodala svoje emocije - da bi svoje spomine na sestro uskladila z zgodovino. Adam Brooks je pač očitno slutil, da ne bo mogel narediti velikega filma o šestdesetih, zato je sklenil, da bo raje naredil velik film o sestrski ljubezni, ki jo prekine zgodovina.

ZA -

povezava