Zalezovalec

Zalezovalec je eden izmed tistih psihotrilerjev, v katerih ob vsaki spremembi kadra vedno poči... v katerih napetost vedno temelji na čudnih, kratkih, skrivnostnih flashbackih... v katerih skušajo vedno pokazati, da so velemesta res neobvladljiva in da se ljudje v velemestih sploh ne poznajo... v katerih režiser ne naredi niti koraka brez črnega helikopterja... v katerih vedno najprej vidimo predzadnji prizor... in v katerih ima serijski morilec vedno neomejene količine prostega časa. S čim se preživlja in od kod mu denar za stanarino, ni jasno. Za kako službo itak nima časa. Ves čas namreč posveti svoji osnovni dejavnosti: serijskemu ubijanju. Videti je kot kako neprofitno društvo, ki živi od članarine svojih žrtev. Polovico časa zapravi za delo (ubijanje), polovico pa za marketing, utrjevanje blagovne znamke in stike z javnostjo - hja, za komuniciranje s policijo. Za igranje mačke z mišjo. Za zalezovanje. In tak zalezovalec je Keanu Reeves - preden brutalno udari, namreč svoje žrtve vedno dolgo časa zasleduje, dneve in dneve, jih opazuje, študira in profilira, tako da lahko res pripravi popoln načrt. Da bi izgledal čim bolj resno in profesionalno, si vse detajle sproti tudi zapisuje. Genij. Mastermind. Če seveda verjamete. In res morate stisniti zobe, da verjamete. A iskreno rečeno, tudi ko stisnete zobe, tako da šklepetajo, je pred vami še vedno le Keanu, ki se pretvarja, da igra genialnega, nezadržnega serijskega morilca. Bolje bi bilo, če bi mu rekli, da naj igra stol, ki oživi in se potem prelevi v ubijalsko mašino. Keanu bi bil tako neprimerno bolj verjeten, saj bi mu bila vloga pisana na kožo - ker je pač že po naturi lesen. Eh, ko bi med "študiranjem vloge" vsaj manj spal - da bi imel podočnjake.

In da bi bilo vse skupaj še huje in še bolj za lase privlečeno, igra Keanu psihopata, ki svojega zasledovalca, zveznega agenta Jamesa Spaderja, spravi na rob živčnega zloma, celo do te mere, da se je prisiljen iz toplega Los Angelesa preseliti v hladni Chicago in si omisliti psihiatrinjo (Marisa Tomei). Keanu mu je hudo zatežil. In mu zdaj spet teži. Drži, težko si predstavljamo, da bi lahko Keanu koga tako obnorel. Razen kake bejbe, se razume. A po drugi strani, vsakič, ko Keanu zasleduje, zalezuje, opazuje, študira in profilira kako bejbo, si rečemo - hej, Keanu, ne okoliši, kar k njej pojdi, vse bo naredila zate! Če hočeš, se bo kar sama ubila! Le katera osamljena Bridget Jones ne bi bila ponosna na to, da jo je ubil Keanu Reeves? Toda ženske v Zalezovalcu so le fusnote, le pretveza za strastno kemijo med moškimi, vključno z nekoč obetavno Mariso, ki tam ni toliko zato, da bi razsvetlila mrak "moške duše", ampak zato, da je lahko ogrožena. Interpretacija moških demonov je tu stvar moških, Keanuja in Jamesa, preganjalca in preganjanega, zalezovalca in zalezovanega. James igra zlomljenega, zjebanega, neuravnovešenega, neodrešenega, zanemarjenega policija, ker pač brez tega klišeja ne zmore noben triler o serijskem morilcu, medtem ko igra Keanu serijskega morilca, ob katerem se ves čas sprašujete, khm, le zakaj je ta fant postal serijski morilec. Nimam pojma. Toda glede na to, da Keanu nenehno pleše, ali pa skuša plesati, in da v to sili tudi svoje žrtve, bi rekel, da je postal psycho zato, ker so ga v mladosti vrgli iz šolske folklorne skupine. In glede na to, da naša mala freudovka opozori, da "moški potrebuje brata, ki ga ni nikoli imel", in da je Keanu res občutno bolj fiksiran na Jamesa kot pa na svoje žrtve, bi rekel, da hoče film pravzaprav izreči le nikoli izrečeno resnico tovrstnih psihotrilerjev - da heteroseksualnosti ni več. Keanu je namreč videti kot gej, ki hoče spreobrniti heteroseksualca - jasno, zadnjega, paničnega heteroseksualca, ki se noče in noče sprijazniti s svojo "latentno" resnico. To je vojna.

PROTI