Luknja

Luknja je še en dokaz, da so elitne šole le korak od umobolnice. Zadnja leta smo videli kopico filmov, v katerih se je izkazalo, da so elitne šole le poligoni za neuravnovešene dijake in študente, ki svoj božji kompleks izražajo na čudne, nevarne, patološke, sadistične, morilske načine. Nekateri se prelevijo v serijske morilce, nekateri v manipulatorje, nekateri v Einsteine, nekateri v izsiljevalce, nekateri pa v šamane, ki se hočejo igrati mračne, perverzne igrice. Vedno se pač najde kdo, ki bi se rad zabaval in testiral meje človeške vzdržljivosti. Običajno v imenu Boga, svetega duha in napačne vzgoje. Če hočeš živeti stresno, recimo med avtentičnimi psihopati, se moraš vpisati na elitno šolo. Britanski triler Luknja, posnet po kultnem romanu Garyja Burta (After the Hole), nima nobenih iluzij - elitne šole ustvarjajo paciente. Še več, elitne šole ustvarjajo trupla. Sicer fina, izvrstna, nadarjena, toda še vedno zelo mrtva trupla.

Luknja se začne v luknji, okej, v neke sorte podzemskem bunkerju, zapuščenem vojnem zaklonišču, iz katerega na začetku prileze prestrašena, porezana, razcapana Thora Birch, ki se skozi gozd zaleti proti palačasti šoli, kjer jo že napeto in nestrpno iščejo. Pa ne le njo, ampak tudi njene tri sošolce, koketno Frankie, seksi Mikea in napihnjenega Geoffa, same bogataške najstnike, se razume. Kje so ostali, jo vprašajo. Ni jih več. Umrli so. Hja, v luknji. Toda kmalu zatem se začnejo vračati - v flashbackih. Thora Birch alias Liz, bejba iz bogate, disfunkcionalne družine, začne namreč policijski psihologinji (Embeth Davidtz) pripovedovati grozljivko o tem, kako so se skrili v bunker, ker so hoteli špricati pouk, specifično, dolgočasno geografsko ekskurzijo na Wales, kako naj bi tam preživeli le vikend, kako so bili dogovorjeni, da jih sošolec Martin (Daniel Brocklebank) po treh dneh odklene, kako se to potem ni zgodilo, kako so v luknji obtičali skoraj tri tedne in kako so strah, mrak, paranoja, klavstrofobija in histerija luknjo spremenili v krvavi inferno.

Luknja na srečo ne čuti potrebe po tem, da bi se pofočkala na vsak kliše, zato tudi Liz ni le devica, ki pokol preživi zaradi svojih notranjih vrlin, zaradi svoje čistosti in moralne vzvišenosti, saj čudaški Martin ponudi drugačno verzijo dogodkov, ki komorni whodunit še pravi čas potopi v nepredvidljivo, morasto prosto padanje, med katerim si težko sopihanje podaja roko s twisti, egomanijo in norostjo. Ta Luknja je pač podobna vesoljskim črnim luknjam - nič se ne more izmakniti njeni gravitaciji. Niti svetloba. Škoda le, da izgleda tako, kot da je posneta s tipkalnim strojem, in da se preveč časa zadrži zunaj, kjer je gravitacija preveč banalna.

ZADRŽAN