Hitri in drzni

Sočasno z napadom na Ameriko je umrl Samuel Z. Arkoff, kapo slovite filmske firme American International Pictures (AIP), unikatne tovarne nizkobudžetnih čudes a la Bil sem najstniški volkodlak, Panika v letu nič, Trip, Mož z rentgenskimi očmi, Propad hiše Usher, Vedro krvi, Neverjetni kolosalni mož in Hitri in drzni, ki so postale pojem B filma. Ti filmi, na katerih so zrasle generacije sodobnih režiserjev, tudi Quentin Tarantino, so bili bolj energični, bolj delinkventni, bolj adrenalinski in predvsem bolj moderni od filmov velikih h'woodskih studiev, ki so za časom vedno zamujali, zato ne preseneča, da se jim je leta 1979 poklonil newyorški Muzej moderne umetnosti, ki je med drugim zavrtel tudi Hitre in drzne, dirkaško sub-klasiko iz leta 1954, v kateri sta igrala John Ireland in Dorothy Malone. Zgodba je bila resda tenka, toda hej, od filma o dirki, v katero se inflitrira tudi kriminalec, ki hoče zbežati v Mehiko, ne moreš pričakovati, da bo doktoriral iz klasične filozofije. Dovolj je že, da diplomira iz filozofije preživetja. In filmi firme AIP so bili vedno prav to: male alegorije preživetja, male teorije preživetja. Vedno so bili pač v darwinistični tekmi z velikim Hollywoodom, tako da publika ni smela zaspati.

Film Hitri in drzni, ki se je letos poleti prelevil v orjaški hit, je himna stari verziji Hitrih in drznih, ne njen rimejk, obenem pa tudi himna duhu firme AIP. Prvič, film je čisti adrenalinski, delinkventni trip, drugič, za sodobne h'woodske standarde je imel zelo nizek budžet, tretjič, ves čas se drži dirkaške piste, in četrtič, neskončno uživa v označevanju svojega teritorija. Pač B film, ki je v življenju uspel. Le da dirke zdaj niso legalne, hočem reči, dirkači v piste spremenijo kar losangeleške ulice, ki v širini in spektakularnosti ne zaostajajo za pisto v Indianapolisu ali Daytoni. In vse te multietnične, multikulturne furije, belce, črnce, Azijce in latinose, ki živijo onstran zakona, od svobode vedno loči le 10 sekund, vodi pa jih karizmatični, nabiti, obritoglavi, baritonski Dom (Vin Diesel), upornik brez razloga, turbo James Dean, s katerim se kmalu sprijatelji new kind in town, Brian (Paul Walker), v resnici policaj, ki se inflitrira, toda ne toliko zato, da bi ugotovil, kdo režira te dirke, ampak kdo ropa tovornjake. Dokler se mu ne zgodi to, kar se zgodi vsem infiltrirancem, recimo Keanuju Reevesu v Peklenskem valu: zaljubi se v podzemlje. Ta cool, seksi, oktanska, hormonska, hedonistična subkultura ga začne fascinirati, vključno z Domovo sestro (Jordana Brewster).

Hitri in drzni so generacijski trip. In halucinantno ulično dirkanje, ki je nekaj med ritualnim nočnim pecanjem, ekstremnim revoltom, samomorilskim gladiatorskim športom in teorijo preživetja, je edina stvar, ki še drži skupaj to generacijsko komuno in njene eksplozivne ambicije, njene anti-freeze tesnobe, njene hiperaktivne emocije, njen navit lifestyle. Ne, to ni Samo še 60 sekund. To so Ameriški grafiti na robu kapitalizma. Ameriški grafiti brez nostalgije. In brez moraliziranja. Generacijski film, ki zna locirati svoj užitek. In ga teatralizirati. Film o generaciji, ki ima svoje življenje razdeljeno na milje in ki svojo identiteto vidi le v vzvratnem ogledalu.

ZA

povezava