Hannibal

Hannibal je spektakel na 100 načinov pripravljenega in na 101 način serviranega mesa. Tudi možganov. Dr. Hannibal Lecter, mentalni frik in elegantni gastronom, ki nikoli ne je s polnimi usti, se namreč vrne h koreninam kulinarike, v Italijo. In ker je doktor tudi velik estet, že tradicionalno nor na Danteja in Gouldove Goldbergove variacije, ne preseneča, da ga na začetku filma, nadaljevanja oskarjevskih Jagenjčkov, najdemo prav v Firencah, metropoli renesanse, humanizma in umetnosti, rojstnem kraju Danteja in zadnjem kraju Michelangela.

Gotovo si je rekel: biti hočem med sebi enakimi! Tu sem doma! Iskreno rečeno, tu bi ga morali iskati tudi FBI, Interpol in Clarice Starling. Navsezadnje, od mitomanskega snoba, ki mu je ime Hannibal, bi težko pričakovali, da ne bo krenil na daljšo kulturno-zgodovinsko ekskurzijo v deželo, ki je zlomila njegovega slavnega soimenjaka, Hanibala, kartaginskega vojskovodjo. A glej, no, prav tu ga ne iščejo, zato tako rekoč 10 let živi povsem mirno in nestresno - kot akademski kurator v elitni knjižnici, v muzeju. Dobil je okno z razgledom, ki si ga je v Jagenjčkih tako želel. Postal je del zgodovine, del stalne zbirke, njen renesančni eksponat. Sam sebe je arhiviral. Instant. Niti obraza ne zamenja. Kar bo kakopak presenetilo predvsem tiste, ki so prebrali roman Thomasa Harrisa, v katerem doc poseže po plastični operaciji. Tudi če ne bi, huh, saj ste v Jagenjčkih nazorno videli, da si Lecter plastično operacijo predstavlja zelo po svoje - policaju strga obraz in si ga prilepi čez svoj obraz. Ne z lepilom, s krvjo. Bu! Doktor je pač prevelik cinik, pa tudi preveč rad se igra, da bi se skrival za tujim obrazom. Plastična operacija bi le pokvarila igro. Ne pozabite namreč, da se mu zdijo ljudje zabiti in inferiorni, tako da ga ne bi nikoli izsledili. In potem se z njimi ne bi mogel igrati. In seveda, potem ne bi bilo nadaljevanja.

Ironično, plastično operacijo doživi Clarice Starling, ki iz Jodie Foster mutira v Julianne Moore. Pa ne zato, ker bi bilo to nujno za zgodbo, ampak zato, ker Jodie v nadaljevanju preprosto ni hotela igrati. Z razlogom - očitno je začutila, da je dr. Lecter tako karizmatičen lik, da bi jo avtomatično zasenčil. Drži, doktor, lucidni kanibal, je v teh desetih letih na karizmi le pridobil. Več kot ona. Čas je delal zanj. Še več, vsi filmi v teh desetih letih so delali zanj. Vsi so posredno ali pa neposredno napihovali in gradili njegov mit. Popkultura je bila na njegovi strani. Zato ni čudno, da je Clarice, neodvisna in samostojna ženska, v hudi krizi. Depresivna je, v nemilosti FBI-ja, njena kariera je na psu. Rdeča kapica se je izgubila. Potrebuje oporo, šamana in angela varuha. In nekoga, ki ji bo kuhal. Magari italijanske specialitete. Šur, doktor ima v pečici vedno kako presenečenje. Clarice dobi njegovo dvoumno pismo, na njegovo sled pa jo enoumno in dokončno spelje arogantni, antipatični, skorumpirani, pedofilski magnat Mason Verger (Gary Oldman), pacient, ki je pred leti sicer preživel doktorjevo terapijo, toda s povsem iznakaženim obrazom. Okej, brez obraza. Niti angleški pacient ni izgledal tako oglodano kot ta pedofilski plutokrat, ko ga je na svoj goody-goody menu dobil dr. Hannibal Lecter, ki si kritiko glamurja, kulture imidža, korupcije, pedofilije in plutokracije razlaga zelo po svoje, hja, z zrnom pasje, mesijanske kirurgije. Pa tudi sicer ga Ridley Scott, prerojen po Gladiatorju, ves čas snema tako, da je težko spregledati njegovo rimo s krščansko ikonografijo. Hannibal je Jezus v Gucciju, serijski morilec iz Teb, šekspirjanski demagog, ki na sodobni svet gleda s prezirom in gnusom. Taliban. In Verger, za katerega delata tudi italijanski detektiv Pazzi (Giancarlo Giannini) in agent ameriškega pravosodja (Ray Liotta), se mu hoče maščevati, zato potrebuje okeydokey vabo, ki se ji doc ne bo mogel upreti - hja, Clarice. Toda doc se ne more upreti le eni stvari - da ne bi človeštva vrgel psom in prašičem.

Hannibal ni film o tistem Hannibalu, ki ga poznate iz Jagenjčkov, ampak film o mitu, o mitskem Hannibalu, ki je nastal po Jagenjčkih. Film o tem, kar smo iz Hannibala naredili v teh desetih letih. Film o tem, v kar sta ga v teh desetih letih spremenili popkultura in pop fantazija. Film o Hannibalu, ki je nastal v naših glavah. Hannibal je zdaj mitska figura - genij, ki vidi skozi ljudi, mesija, ki kaznuje pokvarjence (pedofile, skorumpirane zvezne agente, pohlepne policaje ipd.), antijunak, ki daje iz rok v usta, psihopat, ki loči med dobrim in zlim. Hannibal je lik, za katerega publika navija - mit, s katerim se publika identificira. Vodi nas! Mhm, film Hannibal je kritika družbe, ki je voljna vodenje prepustiti manijakom. Takim in drugačnim, tudi vojaškim. Magari teksaškim. Jagenjčki so v kino prišli leta 1991, eno leto po zalivski vojni, eno leto po klavnici. Bili so v popolni rimi z ekstremnim, brutalnim, kanibalskim časom, v katerem so nastali. Postali so hit. Dobili so Oskarje. Jagenjčki so bili vojni film - človek žre človeka. Dr. Lecter je bil le produkt vojne retorike. Njena sfinga. Hannibal je prišel tik pred napadom na WTC in Pentagon, ki je bil le nadaljevanje zalivske vojne z drugimi sredstvi. Prišel je kot avans. Kot svarilo.

ZA +

povezava