Moulin Rouge

Jim Broadbent poje Like a Virgin... Ewan McGregor poje Sound of Music... Nicole Kidman poje Diamonds Are a Girl's Best Friend in Material Girl... skupaj zapojeta venček, v katerem odmevajo All You Need Is Love, I Will Always Love You, Silly Love Songs in Up Where We Belong... Christina Aguilera, Lil' Kim, Mya in Pink pojejo Lady Marmalade... Bono poje Children of the Revolution... Beck poje komad Davida Bowieja (Diamond Dogs)... David Bowie pa poje komad Nata Kinga Colea (Nature Boy). In seveda - Fatboy Slim šopa tehno kan-kan. Kaj je Moulin Rouge? Retro karaoke?

Točno, vsi le "pokrivajo" tuje komade. Vsi se le skrivajo za drugimi. Vsi drug drugega le prekrivajo. Bolje rečeno - vsi impersonirajo zgodovino. Vsi so le cover zgodovine. Toda problem, komplikacija in twist je v tem, da se film dogaja leta 1899, potemtakem v času, ko se je devetnajsto stoletje lomilo v dvajseto, ko je bila ključ beseda fin de siecle, ko je bil pariški nočni klub Moulin Rouge kralj, ko so bili vsi zadeti od milenijskega stresa in ko se še ni rodil noben izmed komadov, ki jih pojejo in rolajo v filmu Moulin Rouge. Coverji se rodijo pred avtorji. Kopije se rodijo pred originali. Impersonacije zgodovine so bolj smiselne od same zgodovine, ki je le še anahronizem.

"Bilo je leto 1899, poletje ljubezni," dahne Christian (McGregor), brezposelni, melanholični, zelo naivni britanski pisatelj, ki pride v Pariz po navdih. No, kmalu res dobi angažma: za skupino boemskih frikov, med katerimi sta tudi slikar Henri de Toulouse-Lautrec (John Leguizamo) in skladatelj Erik Satie (Matthew Whittet), začne pisati igro, ki naj bi jo uprizorili v klubu Moulin Rouge, toda kmalu obtiči med tremi ognji - med koketno, skulirano kurtizano Satine (Kidman), boginjo seksa, ki naj bi nastopala v glavni vlogi, oportunističnim menedžerjem Zidlerjem (Broadbent), ki nujno potrebuje investitorja, in bogatim, tiranskim, patološko ljubosumnim grofom Monrothom (Richard Roxburgh), ki ima Satine za svojo posest. In ti modernisti, glasniki "poletja ljubezni", ki krilatico "sex, drugs & rock'n'roll" zamenjajo s krilatico "resnica, lepota, svoboda & ljubezen" in ki se pogovarjajo v verzih ("All you need is love" ipd.), začnejo pripravljati fantazijski musical, ultimativni postmodernistični pastiš. Hja, tudi Moulin Rouge je le cover. In Baz Luhrmann, režiser Romea + Julije, gre res čez. V vsem. Ekscesen je v dekorju, v kostumih, v barvah, v tempu, v kiču, v točkah, v melodrami, v hedonizmu, v groteski, v klimaksih, v impersonacijah, v samplingu.

Luhrmann hoče čez original. Dobesedno: premagati ga hoče. Še več, hoče čez film, čez medij, čez spektakel, čez 20. stoletje. Malenkost - komaj opazno ljubezensko intrigo - zato napihne v slona: v stoletje! Moulin Rouge, nočni pop klub, v katerem se energično in dekadentno mešajo vsi razredi, aristokracija in proletariat, dame in gospodje, dandyji in bohemi, slikarji in kurtizane, je videti kot bordel na spidu, kot rokokojevski MTV disko, ki se je ujel v časovno zanko, kot zgodba o 20. stoletju, ki se vrti nazaj, kot mizantropski neonski trip, kot zgodovina, od katere so ostali le še bombastični videospoti, "glasbene točke", prešpikane s satenastimi flashi in halucinacijami, ki čakajo na izvajalce.

ZA +

povezava