Sladke sanje

Tole veste: film Sladke sanje, sicer zmagovalec portoroškega festivala, je bil drag. Rekli boste: mar to pomeni, da se dogaja na tujem planetu? Točno, Sladke sanje se dogajajo na tujem planetu - v Sloveniji.

Specifično, v sedemdesetih. Slovenija je bila v sedemdesetih videti kot tuj planet - poseljena je bila z ljudmi, ki so že zdavnaj izumrli. Z ljudmi, ki so bili mogoči le tedaj, v sedemdesetih. Z ljudmi, ki so že tedaj izgledali tako fiktivno, da bi se jih razveselili v vsaki norišnici. Bili bi dobra protiutež lunatikom, ki trdijo, da so Hitlerjevi sinovi, Jezusi Kristusi, Marsovci in atentatorji na Kennedyja. Slovenija je bila en dolg kratek stik. Kar je verjetno prišlo od tega, da je bila le del Jugoslavije, ki je bila le del partije, ki je bila le del Tita, ki je bil le del uvoza. In izraz "uvoz" je bil v sedemdesetih ključen.

V času po razvpitem Titovem pismu, valu čistk in vzletu nove represije je bil namreč uvoz edini dokaz, da živimo v odprti, svobodni in cvetoči družbi. Hja, uvoz nas je ločil od Kube in Albanije. Še več - uvoz nas je mentalno rešil. In predelal. No, Sladke sanje se dogajajo na začetku sedemdesetih, leta 1973, ko je uvoz ljudi predelal v groteskne frike, ki so na uvoženih gramofonih poslušali uvoženo muziko in v uvoženem tekstilu gledali uvožene filme. To je bil čas, ko so Slovenci imitirali Zahod, izgledali pa kot manjkajoči člen v razvoju balkanskih plemen.

In 13-letni Egon Vittori (Janko Mandič) je talec tega lunatičnega polsveta. Živi v malem mestu, jasno, pod taktirko rahlo nore mame (Veronika Drolc) in rahlo blazne none (Iva Zupančič). Oče je odsoten. Kar ne preseneča. Očetje so bili v sedemdesetih res nekako odsotni - z avtoriteto partije niso mogli tekmovati. Tisti moški, ki so hoteli tekmovati s karizmo partije, so morali res pretiravati, kot recimo sadistični, pedofilski učitelj telovadbe (Jernej Šugman). To malo mesto ima vse tisto, kar so imela tedaj mala mesta: šlager-pevača (Davor Janjič), lokalnega švalerja (Josef Nadj), vokalno-inštrumentalni ansambel Mesečina (Demolition Group), hipija (Grega Bakovič), šolo, ki izgleda kot arest, učitelje z božjim kompleksom, urad Rdečega križa, prodajalno plošč, ročni nogomet, fičote, pleh muziko, radio, ki lovi Luksemburg, in kino, v katerem je prvič videl svojega očeta in v katerega zdaj hodi zato, da bi ga še kdaj videl.

Egon, ki se opoteka med anemijo, hipohondrijo, tajnimi orgazmi in filmi brez seksa, hoče gramofon. Mama hoče, da bi bil kot Heintje. Njegov prijatelj Fritz (Luka Tratnik) hoče, da bi bil cool. Egon pa misli, da je Heintje cool. Ne, ne živi le na robu pubertete in na robu plezalne vrvi, na kateri za seks ne potrebuje punce, ampak tudi na robu reči, ki so cool. Vse, kar zna, se je pač naučil iz filmov, toda filmi prihajajo s tako zamudo, da tudi on zamuja. Ni cool. Le fantu, ki je v sedemdesetih rasel v kinu, se zdita cool Heintje in film Goli v sedlu. Egon je pač šifra časa, ko so še vsi Slovenci hodili v kino - in mislili, da Paul Newman igra njih.

ZA +