Operacija Mečarica

"Veste, kaj je danes narobe s Hollywoodom? Snema sranje," dahne na začetku John Travolta. In pri tem nam gleda v oči, hja, direkt v kamero. Kot bi nam hotel reči - saj mi verjamete, ne? Le kako mu ne bi? Operacija Mečarica namreč potem naredi vse, da bi nas prepričala, da ima John Travolta prav. Od uvodne, bombastične, mojstrsko koreografirane, 360-stopinjske teroristične eksplozije, ki bi danes Ameriko avtomatično poslala v kritje, gre vse le še navzdol.

Kar je v resnici le evfemizem, kajti film v brezno strmoglavi že po kake četrt ure, ko največjega genija med hackerji (Hugh Jackman), ki za zajtrk na svojem neuglednem bivalniku igra golf (oh!), obišče napeta, lascivna, napol gola Halle Berry, ki je za razvpiti topless prizor pobrala pol milijona dolarjev, in ga začne prepričevati, da naj s svojo cyber-ekspertizo razveseli njenega šefa, karizmatičnega, fantomskega, genialnega terorista Gabriela (ja, John), ki ga film prikazuje kot chic verzijo Keyserja Sozeja (eh!) in ki pripravlja rop tisočletja. Če bo superhacker, ki mu ga med avdicijo pod mizo fafa neka zajčica (uh!), prebil vse kode, bo v malhi ostalo 10 milijard dolarjev.

Ha. Vidite, Gabrielova edina karakterna poteza je to, da hoče 10 milijard - in dalje, ker hoče 10 milijard, pomeni, da je genij. Drugih dokazov njegove genialnosti ni. Filmu moramo verjeti na besedo. Toda to žal ni film, ki bi mu lahko verjeli na besedo. Še huje, to celo ni niti film, ki bi mu verjeli, da lahko Jackman vladno kodo prebije v 60 sekundah. To je le film, ki je gone in 60 seconds.

PROTI