Preden se znoči

Fidel Castro je leta 1980 množici Kubancev omogočil eksodus. Kul, lahko so odpluli v Ameriko. Castro, ki je trdil, da se je s tem znebil "ljudi brez revolucionarnih genov", se je v resnici znebil kriminalcev, mentalnih bolnikov in gejev. Med njimi je bil tudi Reinaldo Arenas, gej brez smisla za revolucijo, toda s smislom za literaturo. Leta 1990, tedaj že močno seropozitiven, je naredil samomor.

Julian Schnabel, slikar, ki je pred petimi leti debitiral z Basquiatom, filmom o kratkem življenju mučeniškega slikarja, se v filmu Preden se znoči vrne na domač teren: k umetnikovi fasciniranosti nad drugim, "prekletim" umetnikom. Film nas v senzualnem kubanskem ritmu zaziblje skozi Arenasovo življenje - od leta 1943, ko se je rodil, ves nezakonski in reven, do leta 1958, ko je postal revolucionar, in leta 1964, ko je njegova homoseksualnost že postala državni sovražnik št 1, on sam pa outsider, disident, hustler in predvsem "kontrarevolucionar", ki se je poslej zibal le še med šikaniranji, mučenji in zapori - heh, spet zelo karibsko.

Občutek imate namreč, da živi na Jamajki, ne pa na Kubi, ki je videti kot dežela, v kateri se sinovi le malce hecajo z očeti. Kot da je bila vse skupaj le igra. Vsi liki so le brezizrazne fusnote, napol karikature, ki jih komaj razumeš, tudi Sean Penn in Johnny Depp (x 2), a kaj bi to - še sam Arenas, igra ga španski žrebec Javier Bardem, izgleda le kot Ojdip, ki bi rad pokazal očku Castru. Preden se znoči je preveč blaziran in preveč "slikarski" film o pisatelju, ki je bil talec komunistične diktature.

ZADRŽAN