Marcel Štefančič, jr.

 |  Mladina 45  |  Kultura  |  Film

Planet opic

Planet of the Apes, 2001

Originalni Planet opic je bil posnet leta 1968, potemtakem v stresnem času, ko je bil svet sredi vietnamske vojne, masovnih protivojnih demonstracij, boja za državljanske pravice, rasnih nemirov, študentskega revolta, atentatov na politične voditelje in feminističnega punta. Film Planet opic je bil markanten in monumentalen - in seveda, imel je šokanten, toda povsem smiseln finalni twist. Charlton Heston, zablodeli astronavt, ki pristane na futurističnem Planetu opic, na koncu opazi, da nekaj štrli iz zemlje. Kaj? Točno - Kip svobode. V glavi se mu zavrti: primitivni Planet opic je v resnici Zemlja, ki jo je atomska bomba butnila nazaj v kameno dobo! Heston alias Taylor je lahko le siknil: "Pojdite vsi skupaj k vragu!" Medtem ko ga ni bilo, je človeštvo mutiralo - na slabše. V karneval. Samo si je krivo. Ko opice nagačijo njegove prijatelje, rasizem obrnejo na glavo, to pa je bilo le eno izmed političnih sporočil tega ciničnega hita, v katerem so odmevali fantomi atomske bombe, oboroževalne tekme, militarizma, hladne vojne, ameriške zunanje politike, rasne diskriminacije, boja za državljanske pravice in feminizma.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Marcel Štefančič, jr.

 |  Mladina 45  |  Kultura  |  Film

Originalni Planet opic je bil posnet leta 1968, potemtakem v stresnem času, ko je bil svet sredi vietnamske vojne, masovnih protivojnih demonstracij, boja za državljanske pravice, rasnih nemirov, študentskega revolta, atentatov na politične voditelje in feminističnega punta. Film Planet opic je bil markanten in monumentalen - in seveda, imel je šokanten, toda povsem smiseln finalni twist. Charlton Heston, zablodeli astronavt, ki pristane na futurističnem Planetu opic, na koncu opazi, da nekaj štrli iz zemlje. Kaj? Točno - Kip svobode. V glavi se mu zavrti: primitivni Planet opic je v resnici Zemlja, ki jo je atomska bomba butnila nazaj v kameno dobo! Heston alias Taylor je lahko le siknil: "Pojdite vsi skupaj k vragu!" Medtem ko ga ni bilo, je človeštvo mutiralo - na slabše. V karneval. Samo si je krivo. Ko opice nagačijo njegove prijatelje, rasizem obrnejo na glavo, to pa je bilo le eno izmed političnih sporočil tega ciničnega hita, v katerem so odmevali fantomi atomske bombe, oboroževalne tekme, militarizma, hladne vojne, ameriške zunanje politike, rasne diskriminacije, boja za državljanske pravice in feminizma.

Planet opic je bil tako velik, da je dobil štiri nadaljevanja. Z vsakim nadaljevanjem ga je bilo manj. Zdaj je dobil še rimejk, v katerem na futurističnem Planetu opic pristane Mark Wahlberg, monotoni talec elektromagnetnega viharja, ki izgubljenost v svoji vlogi prodaja kot izgubljenost v primitivni, totalitarni prihodnosti in ki mu tokrat ni ime Taylor, ampak Leo Davidson, kar je največji kreativni dosežek tega filma. No, tudi ostala imena so spremenjena, kot da hoče Tim Burton reči: imena sem spremenil, da ljudje ne bi mislili, da gre za isti film! Le kako bi lahko bil: ne le opice - tudi ljudje govorijo! In letijo! Ne ljudje - živali. Ljudje so še vedno sužnji, ki čakajo na društvo za zaščito živali. In ga dobijo - v obliki Helene Bonham Carter, borke za človekove pravice, in njenega očeta, ljubitelja ljudi. Planet opic, antidarwinistični ep, v katerem je vse antiklimaks, od dialogov do bitke, in ki išče manjkajoči člen med opicami in ljudmi, se ne le steguje po bananah, ampak tudi je banana. Burton se zadovolji s tem, da zdizajnira planet in da igralce a la Tim Roth in Michael Clarke Duncan stlači v opičje kostume, ki so itak delo Ricka Bakerja. Rimejk so očitno posneli le zato, ker je nekdo rekel: hej, imam genialno idejo za finalni twist! Ni je imel. Precej bolj subverzivno bi bilo, če bi na koncu v Ovalni pisarni zagledali v opico spremenjenega Busha, znanega po izreku, da lahko človek in riba živita v sožitju.

PROTI