12. 11. 2001 | Mladina 45 | Kultura | Film
Nikogaršnja zemlja
No Man's Land, 2001
Bosanska vojna je v polnem razmahu in skozi večerno meglo se prebija skupina bošnjaških vojakov, med katerimi sta tudi prijatelja Čiki (Branko Đurić) in Cera (Filip Šovagović). Ko se zjutraj megla razkadi, zasijejo sončni žarki - in srbski rafali. Fantje popadajo, drug za drugim, Čikija in Cero pa detonacija butne v jarek, med opuščene podzemske bunkerje, hja, na Nikogaršnjo zemljo, kamor Srbi nemudoma pošljejo dva izvidnika, debitanta Nina (Rene Bitorajac) in njegovega nadrejenega, veterana JLA, očitno geja, ki naj bi preštela mrtve, toda kocko potem vrže še Bog: veteran JLA obleži mrtev, Nino postane Čikijev ujetnik, Cera pa obleži na odskočni mini. Če se premakne, zleti v zrak. Točno, Cera še ni mrtev in obenem ni več živ. Tip je zombi. Kar ni naključje. Izraz zombi je v tem filmu zelo pogost. "Glej ga, zombi!" Kot da bi hotel Danis Tanović reči: zombifikacija je efekt te vojne, ki je ljudi spremenila v nekaj nemrtvega.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
12. 11. 2001 | Mladina 45 | Kultura | Film
Bosanska vojna je v polnem razmahu in skozi večerno meglo se prebija skupina bošnjaških vojakov, med katerimi sta tudi prijatelja Čiki (Branko Đurić) in Cera (Filip Šovagović). Ko se zjutraj megla razkadi, zasijejo sončni žarki - in srbski rafali. Fantje popadajo, drug za drugim, Čikija in Cero pa detonacija butne v jarek, med opuščene podzemske bunkerje, hja, na Nikogaršnjo zemljo, kamor Srbi nemudoma pošljejo dva izvidnika, debitanta Nina (Rene Bitorajac) in njegovega nadrejenega, veterana JLA, očitno geja, ki naj bi preštela mrtve, toda kocko potem vrže še Bog: veteran JLA obleži mrtev, Nino postane Čikijev ujetnik, Cera pa obleži na odskočni mini. Če se premakne, zleti v zrak. Točno, Cera še ni mrtev in obenem ni več živ. Tip je zombi. Kar ni naključje. Izraz zombi je v tem filmu zelo pogost. "Glej ga, zombi!" Kot da bi hotel Danis Tanović reči: zombifikacija je efekt te vojne, ki je ljudi spremenila v nekaj nemrtvega.
Nikogaršnja zemlja, črna commedia dell'arte, ki je v Cannesu pobrala palmo za scenarij, se začne s tavanjem v megli, ki pa ga kmalu zamenja šahiranje - ždenje na odskočni mini. Cera, ki se ne sme premakniti, dobesedno paralizira vojno, hočem reči - pritegne pozornost mednarodne javnosti, tako Unproforja kot medijev, predvsem kakopak TV poročevalk a la "Christiane Amanpour" (Katrin Cartlidge), ki jih zanima počutje udeležencev bosanske vojne. Huh. Čiki in Nino se na začetku sicer prepirata na temo, kdo je začel vojno, toda to vprašanje postane po "intervenciji" mednarodne skupnosti banalno. Zakaj? Ker je že zdajle čisto vseeno, kdo je vojno začel in zakaj jo je začel. Nihče se več ne ukvarja s tem, še najmanj sodišča - v Haag pač lifrajo vojake vseh vpletenih strani. Nikogaršnja zemlja je že tudi komentar tega. Brez patosa. O patetični verziji krivde je vse povedal že film Lepe vasi lepo gorijo. Kolektivna krivda? Dajte, no! To je bila vojna, v kateri so sodelovali tudi Združeni narodi in mediji, ki so teater absurda in norosti obogatili s svojimi "režijskimi" muhami. Tanović karikira predvsem neodločnost, birokratski oportunizem in cinizem mednarodne skupnosti, ki se ji je vse zapletlo že pri jeziku. Medtem sta Čiki in Nino govorila isti jezik, fukala isto bejbo in v Unproforjevcih videla le smrkce. Sranje je bilo v Ruandi.
ZA
