Obračun

Robert De Niro, samurajski vlomilec, ponosen na svoj gin-joint... ee, jazz klub, ob dvoumni asistenci Marlona Branda, kombinaciji Jabbe the Huta in Sidneyja Greenstreeta, in Edwarda Nortona, kameleonskega insiderja, načrtuje svoj zadnji score - iz labirintne, neprebojne montrealske carinarnice skuša odnesti neprecenljiv artefakt.

Okej, kaj storiš, ko Brando, De Niro in Norton pristanejo, da bodo igrali v istem filmu? Rečeš si: okej, glede na to, da gre za velik, unikaten paket, ki izpolnjuje svojo lastno željo, in da je vsak izmed njih slavljen kot najboljši igralec svoje generacije, jih je treba obesiti na kak velik tekst, ki se rima z njihovo igralsko težo, recimo na Hamleta: Norton kot Hamlet, Brando kot duh njegovega očeta, De Niro kot stric Claudius.

Taki kalibri ne potrebujejo novega, neznanega, "originalnega" materiala, ampak nekaj klasičnega, že znanega, preverjenega - kul, sami bodo dodali le interpretacijo, kar je itak tisto, kar od njih vsi pričakujejo. No, Frank Oz, sicer režiser finih komedij (Bowfinger, Mala prodajalna grozot) in koavtor Muppet Showa, to logiko briljantno obrne, ko jih postavi v roparski film, hja, v nekaj zelo "preverjenega", žanrskega, le da tu zaman čakate na avtomobilske pregone, testosteronsko poziranje, eksplozije in digitalne efekte. Obračun namreč vse velike šekspirjanske topike - čast, lojalnost, izdaja, prijateljstvo, boj za oblast, pogum ipd. - izrazi v ikonografiji počasnega, deževnega, ritualnega pakiranja ropa, kjer vse kretnje postanejo emblemi, vse tišine delovni akti, vsi detajli pa slog.

ZA

povezava