26. 11. 2001 | Mladina 47 | Kultura | Film
Ameriška ljubljenca
America's Sweethearts, 2001
Julia Roberts vztraja, da je h'woodska Pepelka: romantična komedija o tem, zakaj so propadle romantične komedije.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
26. 11. 2001 | Mladina 47 | Kultura | Film
Julia Roberts vztraja, da je h'woodska Pepelka: romantična komedija o tem, zakaj so propadle romantične komedije.
Romantična komedija Ameriška ljubljenca je videti tako staromodno in zastarelo, kot da je režiser mrtev že 50 let. Bolj romantično bi bilo gledati njegov nagrobnik kot pa njegov film. In tudi bolj komično. Kajti humor, ki ga ponuja ta film, bi zdramil le upokojence, ki se na stara leta preselijo na Florido, kjer se potem z užitkom smejijo vicem, ki so se jim smejali leta 1934. In kadar Hollywood posname film, ki je mentalno na ravni leta 1934, vedno potrebuje Julio Roberts, ki robotsko igro tridesetih neopazno in nevsiljivo poveže z robotskimi emocijami nove dobe. To vedno vžge. Še bolje - to je formula za uspeh.
Navsezadnje, ta "formula" je Ronalda Reagana, minornega filmskega zvezdnika, ki je kariero začel v tridesetih, odpeljala naravnost v Belo hišo. V tridesetih s svojimi izraznimi avtomatizmi ni prišel daleč, le v čakalnico za velike filme, toda v osemdesetih je postal kralj - ni čudno, njegovi avtomatični obrazi in robotske emocije so se imenitno podali TV ekranu. Jasno, ko je Reagan leta 1989 odšel, je prišlo Čedno dekle, Julia Roberts. Deset let prej ne bi preživela - show bi ji ukradel Reagan. Dvajset let prej bi bila anahronizem - predstavljala bi vse tisto, čemur so se filmi tedaj upirali. V devetdesetih je postala kraljica. Z razlogom: filmi so začeli tako brezupno imitirati televizijo, da so romantično-komični avtomatizmi Julie Roberts postali model "prave" filmske igre. Zdaj, ducat let in trumo romantičnih komedij kasneje, so od nje ostali le še avtomatizmi. Nje same ni več nikjer. Ostala je le simulacija Julie Roberts. Njen global groove.
V Notting Hillu je igrala Anno Scott, največjo filmsko zvezdo na svetu - v Ameriških ljubljencih igra Kiki, tajnico, v katero se zaljubi največji filmski zvezdnik na svetu. Jasno, tajnico igra tako, kot je igrala največjo filmsko zvezdo na svetu. Ni razlike. Iste geste. Iste poze. Iste grimase. Okej, Kiki je res zrasla v Hollywoodu - že celo življenje je namreč tajnica svoje sestre Gwen (Catherine Zeta-Jones), največje filmske zvezde na svetu. Toda ironično, obnaša se tako, kot da je celo življenje tajnica Anne Scott. Njena sestra je razvajena, ošabna, nevrotična, egocentrična mrha, ki je s svojim možem Eddiejem (John Cusack), največjim zvezdnikom na svetu, igrala v seriji huronskih hitov z nepozabno kretenskimi naslovi (Autumn with Greg & Peg), zdaj - pred premiero novega filma - pa je med njima prišlo do hudih, nepomirljivih razhajanj. Gwen si je celo omislila latinskega žrebca Hectorja (Hank Azaria), ki besed ne izgovarja, ampak jih oblizuje, zlomljeni Eddie pa niha med maničnimi izbruhi, depresivno komo in hipijevskimi terapijami, tako da ni jasno - je tako ljubosumen ali pa je le produkt propagandne mašine, ki ga je prisilila, da fuka največjo zvezdo na svetu? Ker se bliža mega novinarska konferenca, ker je "vseameriški superpar" pred živčnim zlomom in ker so njune filme vedno pakirali tudi z njuno zasebno srečo, najamejo ciničnega medijskega manipulatorja (Billy Crystal), ki naj bi rešil dan in film.
Film Ameriška ljubljenca, ki ga je režiral Joe Roth, nekdanji direktor produkcije pri studiu Disney, nam poda h'woodsko kritiko Hollywooda: filmski zvezdniki so pacienti... filma ne naredi režiser, ampak PR... press junketi so podkupovanja... producenti so egoisti... h'woodski pari so blef... glamur pa je nekaj, kar najdeš pri vsaki tajnici, ko gre na dieto. In seveda, art je sranje - genialni režiser Hal (Christopher Walken), ki hlini sociopatsko verzijo Stanleyja Kubricka, namreč svojega sci-fi spektakla Time Over Time v imenu umetniške svobode noče pokazati producentom in studijskim šefom, ampak kar direktno novinarjem, ki se jim zdi njegova očitno klinična norost prava in nadvse kreativna subverzija.
Kot da bi nam hotel film reči: okej, tole, kar gledate je morda res sranje, toda glejte, kakšno sranje je šele alternativa našemu sranju! Problem je seveda v tem, da film, ki ga posname moteni Hal, ni nobena alternativa, ampak del istega sranja - njegov film je le način, kako si Hollywood predstavlja sranje. Film Ameriška ljubljenca je tako slab, da potrebuje kretenski film-v-filmu, da bi sam izgledal bolje.
PROTI