Intimnost

Jay (Mark Rylance) in Claire (Kerry Fox) sta popolna tujca, eksistencialna zombija, ki se dobita vsako sredo v njegovem kletnem stanovanju in fukata - brez besed. Kako sta se našla, ni jasno - jasno je le, da je fuk edina reč, ki ju druži. Živita od srede do srede, še bolje - živita le v sredo, vse ostalo je depresija, vegetiranje, dolgčas, frustracija. Anonimni fuk je največ, kar se jima zgodi. Ko se oblečeta, ju ni več. Do smrti bi lahko stala v Stekleni menažeriji in se ne bi srečala.

Intimnost, ki jo je po literaturi Hanifa Kureishija posnel francoski režiser Patrice Chereau, sicer hodi po terenu, ki ga je defloriral Zadnji tango v Parizu, toda ne misli, da je seks utopija ali pa revolucija. Jay pač ugotovi, da seks brez besed ni seks, da obstaja nekaj "več", kar pa je le slepa ulica - ko se preide od seksa k besedam, izgine enakost spolov. Moškemu se ženska zazdi uganka, ki jo je treba rešiti - jasno, v jeziku patriarhalne posesivnosti. Ko moški začuti potrebo po tem, da bi žensko zares spoznal, je konec, saj se mu zazdi, da je ta ženska njegova. Ne da je to dobro za prihodnost ženske - Claire namreč prav pred tem beži. Sam seks je tisti magični "več". Ne pa Claire.

Hja, Intimnost vključuje dobre pol ure divjega, nagonskega, surovega, elementarnega, hropečega, potrebnega, nekontroliranega seksa - saj veste, kamor pade, pade. Jay in Claire se dajeta dol tako ekstatično, kot da sta na intenzivni negi. Njuni telesi imata svojo gravitacijo. Poze niso naštudirane, ampak spontane, brez običajne videospotovske koreografije. Seks hočeta pokonzumirati. Toda Intimnost ni zaslovela po tem seksu, ampak po nekajsekundnem fafanju, pri katerem niso uporabili dublerjev - Kerry Fox, bejba iz Plitvega groba, ga je res potegnila Marku Rylanceu, britanskemu gledališkemu igralcu, sicer umetniškemu direktorju gledališča Globe. Kar je Britance šokiralo, zgrozilo. Njihova prva misel je bila: kaj pa njegova žena, kaj pa njen fant? No, njen fant, britanski novinar Alexander Linklater, je potem napisal celo esej o svoji reakciji na njeno javno fafanje. Toda fafanje v tem filmu je samoumevno, nevsiljivo in nujno za zgodbo. Ni le citat. Tam ni zato, da bi šokiralo, ampak zato, da bi njun seks legitimiralo, mu vzelo pečat simuliranosti in ga nabilo s panično urgentnostjo.

ZA -