Snif

Kalifornija je bila ob koncu šestdesetih paralelni svet, Šangrila, zgodba zase - večno sonce, dolge plaže, neskončni žuri, ležernost, groovy vibracije. Pa seks, drugs & rokenrol. Drži, Kalifornija ob koncu šestdesetih je bila videti kot kolektivna halucinacija - toda ko si ugasnil luč, ni izginila. Človeku, ki bi se tedaj tja preselil iz Slovenije, bi se zmešalo. Kulturni šok bi bil pač prehud. Še celo tipu, ki ga igra Johnny Depp, se zavrti v glavi, pa se v Kalifornijo preseli iz Nove Anglije, specifično - iz Massachusettsa, iz sivega, proletarskega predmestja, v katerem bi lahko z očetom do smrti žulil pir, narodne pesmi in dolge zime. V Kaliforniji - na Manhattan Beachu, v Santa Monici - kmalu formira malo, poskočno, evforično komuno, ki se predaja hedonističnemu brezdelju, zato si kmalu zastavi vprašanje: kaj delati, da nam ne bo treba nič delati?

Rešitev drži v roki: hja, oprime se preprodajanja marihuane. Sistematično. Tudi uspešno. In to kolektivno rajanje traja, dokler ne pristane v arestu in dokler ne umre njegova muza, stevardesa Barbara (Franka Potente), s katero je lansiral nekatere pionirske načine švercanja trave (ne pozabite, bejba je stevardesa!). Potem vrže v višjo prestavo. In vrata percepcije se mu še bolj odprejo.

Snif, epski festival zadetih mrh (Penelope Cruz), izdajalskih mater (Rachel Phillips), impotentnih očetov (Ray Liotta), pogubnih prijateljev, brutalne evolucije, nesmiselnih odnosov in poskusov vladanja realnosti, je posnet po resnični zgodbi o vzponu in propadu Georgea Junga, razvpitega, legendarnega dilerja, ki se je najprej specializiral za marihuano, potem pa prešaltal na kokain, se zalizal z medelinskim kartelom in postal največji ameriški dobavitelj kokaina. Zalagal je 85% ameriškega trga. Obe obali. Tudi famozni Studio 54. In kompleten Hollywood. Sprožil je huronsko, efektno mašino, bajen imperij, nezadržen industrijski proces, neke sorte paralelni svet, ki je trg ustvarjal sproti, en passant, kot stranski produkt svojega hedonizma. "Boston George" je namreč dilal lahkotno, neformalno, napol hipijevsko, žurersko. Zakaj je uspel?

Oh, ker je bil amater, ki se ni zavedal, kaj počne in v kaj se spušča... ker je odmislil bolečino človeštva, ee, posledice svojega početja... ker je bil videti kot modni stilist... ker je poznal Pabla Escobarja... in ker je šel raje v arest, v franže, kot pa nazaj v Massachusetts. In zakaj je propadel? Oh, ker je - podobno kot epski, antični, ajshilovski "začasni bogovi" Vročih noči, Dobrih fantov in Casina - vedel, da živi v svetu, v katerem mora brat ubiti brata, mati očeta, sin mater in bog bogove. In ker mu je bilo jasno, da mora to storiti tudi sam, če se hoče vzvišeno predati usodi, strašnim, skoraj živim, perverznim silam, ki so onstran njegove kontrole, onstran njegove "razširjene percepcije", onstran njegovega simuliranja realnosti in onstran njegove tragično-mitske izkušnje. Da ga čaka anonimnost, se razume - kaj pa naj čaka človeka, ki je videl dobo?

ZA -

povezava