Harry Potter in kamen modrosti

Film Harry Potter in kamen modrosti je videti kot neskončen uvod v zaključek - brez jedra, se razume. In brez napetosti, brez tempa, brez humorja, brez zgodbe, brez čarovnije, huh, z rutinskimi digitalnimi efekti, z mučno upehanim soundtrackom, z inteligenčnim kvocientom amebe in z imaginacijo naftnega derivata. Ja, Harry Potter je idealen za čas po 11. septembru - nenehno imate občutek, da čakate le še na razglasitev zmagovalca. Nič originalnega. Liki izgledajo kot tehnološki višek drugih filmov. Še celo sepia je tako obrabljena, kot da je tu od prejšnjega pleskanja. Ne, ta film vam ne bo dal odgovora na vprašanje, zakaj ljudje tako radi berejo knjige o Harryju Potterju, ki ga je J.K. Rowling, britanska samohranilka, koncipirala kar v lokalni kavarni - ker je bila kava cenejša od ogrevanja njenega stanovanja. Zdaj je tako bogata, da bi lahko film režirala kar sama. In če bi ga, ne bi mogla zgrešiti. Film v resnici izgleda tako, kot da ga je režirala sama - v kavarni.

Šefi studia Warner so oznanili, da bodo ljudi dobesedno zasuli s Harryjem Potterjem. Da jim bodo s Potterjem izprali možgane. Da ga bodo pripeljali v vsak dom. V vsako hišo. V vsako družino. V vsako glavo. V vsako uho. Da se mu ne bo nihče izmaknil. Da bodo s Harryjem zadeli vsakogar. Jasno, to ni bilo le oznanilo. To je bila grožnja. In vojna napoved. Zato je bilo povsem neumno pričakovati, da bo film Harry Potter in kamen modrosti izgledal kot film. Točno, Harry Potter ni film, ampak marketinški blitzkrieg, ki pa samemu Potterju ne bo pridobil novih vernikov. Iz preprostega razloga: Harry Potter se bo zdel konzumen le vernikom, le tistim, ki so prebrali roman, hja, le tistim, ki so že inicirani, vsem ostalim, nevernikom, kot se reče, pa ne bo šlo v račun, zakaj film traja dve uri in pol in zakaj se zgodi vse tisto, kar se zgodi, kajti večina pripetljajev se ne zdi nujnih za zgodbo. A po drugi strani, če jih ne bi bilo, potem bi film ignorirali tudi tisti, ki so prebrali roman. Skratka, ker so hoteli verniki zdaj še videti to, o čemer so brali, je bilo treba posneti slikanico. To, kar je v romanu, je bilo treba ilustrirati - s kamero. Brez skrbi, to bi lahko storili tudi slovenski TV režiserji, recimo kak Anton Tomašič. Če bi potem angažiral pol SNG-ja in pol Junakov petega razreda, se ne bi nihče pritoževal, kajti Richard Harris, Robbie Coltrane, Alan Rickman, Maggie Smith, Ian Hart in John Cleese so na ravni prvega, Daniel Radcliffe (Potter), Rupert Grint in Emma Watson pa na ravni drugih. Razumete, ne - inovator bi tu le vse skupaj pokvaril. To je pač film, ki ga je treba režirati teflonsko, če hočeš, da bo všeč ciljni publiki. Druge itak ni. In transfiguracija? Šur, predstavljajte si film, ki pred vami mutira v lunch box.

PROTI