Je sploh lahko še slabše?

Preden so me nekoč, pred kakimi petnajstimi leti, seznanili z nekim filmskim producentom, so mi rekli: Po rokovanju z njim hitro poglej, če imaš na roki še vseh pet prstov! Okej, rokovala sva se. Roka je ostala na svojem mestu. In noben prst ni izginil. Ko smo odhajali, so me vprašali: No, kako je s prsti? Ko sem rekel, da mi ni sunil nobenega prsta, je takoj sledilo podvprašanje: Si imel kak prstan? Ha. Nekaj podobnega bi se verjetno zgodilo, če bi se rokoval z Dannyjem DeVitom. DeVito je namreč iz tega naredil malo industrijo, svoj trademark: že leta in leta, huh, vse tja od TV serije Taksi, igra lik male, pohotne, pohlepne, oportunistične, cinične, egocentrične, kapitalistične spužve, ki z vsakim rokovanjem ogrozi anatomijo in budžet osebe, s katero se rokuje. Vedno je absolutno in perverzno nelojalen. In vedno vse počne na tuj račun - z užitkom, se razume. DeVito je dokaz, da je kapitalizem rop. Dajte mu roko in sunil vam bo prst. Dajte mu prst in sunil vam bo prstan. Šur, s tem likom je obogatel. Mnogi drugi bi s tem likom propadli. DeVito ima pravo intonacijo - njegove fraze so cliffhangerji samozavesti, ki čakajo na biografa. Nad svojo domišljijo nima nobene kontrole. Vedno pove preveč. Hedonist, ki živi le za trenutek. Brez časti. In brez morale. Videti je tako realno, da bi ga lahko impersonirali.

Lik, ki ga igra v komediji Je sploh lahko še slabše?, ni le variacija na lik, ki ga igra že celo življenje, ampak stvar sama. Specifično, DeVito je Max Fairbanks, mali, pohotni, pohlepni, oportunistični, cinični, egocentrični kapitalist, internacionalni magnat z ženo, bogato dedinjo, ki ne šteka, z joškato ljubico, ki je preveč neumna, z razkošnim voznim parkom in z mega imperijem, ki je - okej, vsaj v enem delu - na robu bankrota, toda ko v svoji palači ponoči zasači vlomilca, Martina Lawrencea, policijo hitro in brez problema prepriča, da je prstan na vlomilčevem prstu njegov. Jasno, da ni. A ga dobi - na svoj prst. Kot svojim prijateljem dahne obupani, ponižani, histerični Lawrence: "Tip, ki sem ga ropal, je oropal mene!" Kar je groteskno, a po drugi strani tudi tipično - kapitalizem je rop. In seveda, kapitalizem je maščevanje... ee, retaliacija. Lawrence, tudi sam podjetnik, neke sorte kapitalist, sklene, da se bo maščeval, kar pa vodi v začaran krog - drug drugemu se maščujeta. Maščevanju prvega takoj sledi maščevanje drugega, spiralno, v nedogled, v slepo neskončnost - hja, podobno kot v sijajni, zelo navdahnjeni, lucidni, farsični komediji Tin Men (1987), v kateri sta si sistematično nagajala Danny DeVito in Richard Dreyfuss, dva mala baltimorska podjetnika, nemoralna prodajalca aluminija, bazično hustlerja, ki si ob trku malce opraskata avtomobila. Ko je legendarni neožurnalist in pisatelj Tom Wolfe tedaj rekel, da imajo sodobni politiki moralo na ravni prodajalcev aluminija, je logiko "malega podjetništva", ki ga je tako forsirala Reaganova administracija, nehote povezal s samo Reaganovo administracijo, veliko anticipacijo BushBushevega naftnega kapitalizma.

Komedija Je sploh lahko še slabše?, sicer posneta po romanu Donalda E. Westlakea, ni niti lucidna niti posebej navdahnjena - niti ne izgleda tako, kot da je posneta po romanu Donalda E. Westlakea, kralja črnih, komičnih kriminalk. Ambiciji se odreče že na začetku, giblje pa se le od skeča do skeča, toda mnogi skeči bi bolj sodili v druge filme, vlečne konje za Martina Lawrencea, ki se na vse pretege trudi in muči, da bi bil Martin Lawrence, tako da je v popolni diskrepanci z Dannyjem DeVito, ki se mu ni treba truditi, da bi bil Danny DeVito. To počne s tako lahkoto, da vse ostale le frustrira. Jasno, vsi ostali so veseli, da so lahko zraven. Kot Ringo Starr.

ZADRŽAN -