Neznana koda

Michael Haneke, avstrijski režiser, znan po hladno moralističnih, klinično brutalnih, modernističnih filmih (Sedmi kontinent, Benny's Video, Funny Games), je v Cankarjevem domu dočakal double-bill: v družbi z njegovo Učiteljico klavirja namreč vrtijo tudi Neznano kodo, mozaik novoevropske nestrpnosti.

Film se začne v Parizu, ki ga Haneke prikaže kot evropski New York, hja, kot talilni lonec, v katerem se mešajo in bijejo različne etnične, nacionalne in kulturne skupnosti, "kodo" pa aktivira mlad Francoz (Alexandre Hamidi), ki v naročje mlade beračice, sicer romunske begunke (Luminita Gheorghiu), vrže prazno vrečko, kar razkači afriškega Francoza (Ona Lu Yenke), tako da pride do male, hitre etnične vojne, ki se konča z deportacijo Romunke, aretacijo Afričana in osvoboditvijo Francoza, sicer "svaka" igralke (Juliette Binoche), ki ravno snema triler.

Lahko bi mu bilo naslov Funny Games: "Nič, hočem le videti, kako umreš." Ta mali incident povzroči verižno reakcijo, ki zgodbo raztrešči v fragmente, razmetane po Parizu, francoskem podeželju in Romuniji: konsekvence incidenta, ki se je zgodil na pariški ulici, se čuti tudi v Romuniji. Šur, Evropa je povezana, vse je povezano z vsem, toda vez so nestrpnost, poniževanje, pljuvanje, agresivnost, rasizem, nadlegovanje, ksenofobija, neobčutljivost in mizantropija, ki napenjajo novi evropski nihilizem. Kdo je agresor in kdo žrtev, ni več jasno.

(Neznano kodo išče CD)

ZA