Gospodar prstanov

Harry Potter je hotel ugajati bralcem. Gospodar prstanov, prvi del trilogije, ki je stala 300 milijonov dolarjev, hoče ugajati gledalcem. Potter je bil le marketinški kavč. Gospodar prstanov je cinefilski divan. Potter je bil le Potter. Gospodar prstanov je gospodar. Harry Potter ni bil film. Še huje, Potter je bil anti-film. Gospodar prstanov je film. In da bi bila mera, je zelo avtorski, celo zelo oseben - vsekakor eden izmed najdražjih, najbolj epskih in najbolj spektakularnih osebnih filmov vseh časov. Kar je kakopak presenetljivo. Iz preprostega razloga: gre za roman, ki je z leti postal kult napol kabalističnih razsežnosti, potemtakem za roman, ki je z leti dobil dolg, prostran, fanatičen panteonski rep.

Ne pozabite: J.R.R. Tolkien, britanski profesor, avtor te čudovito kompleksne, unikatne fantazijske klasike, ki je izšla sredi petdesetih (The Hobbit, prequel, je izšel že leta 1937) in v šestdesetih postala kult hipijevske diaspore, je za fane božanstvo, celo Bog. Režiser, ki bi si drznil ta roman preveč prisvojiti, bi si vnaprej podpisal smrtno obsodbo. Če bi njegov film zavrnili hiper puristični fani, tudi pri ostali, neposvečeni publiki ne bi prišel daleč.

Nekaj takega se je zgodilo Davidu Lynchu pri filmu Dune - puščavski planet, ekranizaciji slovite, ultra kultne sci-fi fantazije Franka Herberta. Lynch se je preveč trudil, da bi dal Puščavskemu planetu svoj pečat - Peter Jackson, novozelandski režiser, ki je kariero začel z lucidnimi, brutalnimi, sarkastičnimi splatterji a la Bad Taste, Meet the Feebles in Braindead, da Gospodarju prstanov svoj pečat, ne da bi se trudil, hja, bolj ali manj avtomatično, spontano, tekoče, nevsiljivo in skoraj neopazno, toda tako elegantno in elokventno, kot da to počne vsak dan. Specifično, besede v slike spreminja s tako lahkoto, kot da jih je sam napisal.

Gospodar prstanov, ki mu bosta sledila še filma Two Towers in Return of the King, ni niti poganjek Vojne zvezd... niti videospot... niti arkadna deviacija... niti podaljšan digitalni efekt, ampak film, ki se ves čas zaveda, da je film - in to tudi spretno, lucidno izkorišča... ves čas... v vsakem trenutku... v vsakem kadru... v vsaki panorami... v vsaki akcijski, heroični avanturi... na vsaki lokaciji... ko šviga med gradovi in rudniki, med gorami in peklom, med tirani in nesmrtniki, med kraljico (Cate Blanchett) in princeso (Liv Tyler), med bogato floro in čudno favno... ko ločuje med dobrim in zlim... ko veliki čarovnik Gandalf Sivi (Ian McKellen) prikupnega Bilba Bisagina (Ian Holm), 111-letnega hobita, pošlje na idilično potovanje... ko Bilbo magični prstan, sicer nevarni vir absolutne moči, nevidnosti in korupcije, preda svojemu nečaku Frodu (Elijah Wood), ki ga mora uničiti tam, kjer ga je mračni lord Sauron ustvaril... ko se mu na misiji pridruži skupina prostovoljcev (Viggo Mortensen, Sean Bean, John Rhys-Davies, Sean Astin itd.), tudi kreatur, finih, škratastih in vilinskih... pri tem pa nikoli, niti za hip, ne pozabi, da se dogaja v Tolkienovem predzgodovinskem, paralelnem svetu po imenu Srednji svet, subkulturi zase, geografsko-vizualni sublimaciji "alter realnosti", mitoloških in pravljičnih pokrajin, ki so videti zdaj kot srednji vek na spidu, zdaj kot Art Nouveau z bujno domišljijo in zdaj kot greatest hits Nove Zelandije, kjer je Jackson posnel večino tega svojega kristala.

ZELO ZA

povezava