Moloh

Ko so Rusi leta 1945 razsuli in osvojili Berlin, je bilo tudi v Hitlerjevem bunkerju kmalu vse mrtvo. Adolf Hitler in Eva Braun sta naredila samomor. Josef Goebbels, minister za propagando in prosveto, že tradicionalno Hitlerjev največji fan in imitator, je storil isto, le da je v projekt vključil tudi svoje mnoge otroke. Martin Bormann, šef nacistične pisarne, pa je izginil. Brez sledu. Nekatere teorije pravijo, da je umrl. Nekatere, da je zbežal. A po drugi strani, nekatere teorije pravijo, da je zbežal tudi Hitler. Vseeno. Četudi je zbežal, je v hipu umrl. "Moj Fuehrer, brez publike si le truplo," namreč v Molohu Hitlerju (Leonid Mosgovoi) sikne njegova metresa, Eva Braun (Elena Rufanova), ko spomladi leta 1942, le nekaj mesecev pred napadom na Rusijo in bitko za Stalingrad, vikend preživljata v "Orlovem gnezdu", sloviti alpski trdnjavi nad Berchtesgadnom, kjer se jima pridružita tudi mali, rahitični Goebbels (Leonid Sokol) in precej bolj masivni Bormann (Vladimir Bogdanov), ki ves čas tekmujeta, kdo bo stal bližje Fuehrerju.

Hitler je že ves betežen in nemočen, z zblojenim pogledom, vidno histeričen, hipohonder non plus ultra - izmišlja si bolezni in zdravniki le prikimavajo, ja, moj Fuehrer, tako je, tudi to bolezen imate. Ni bolezni, ki je nima. Le kateri zdravnik bi mu upal oporekati? Ko je Hitler sam s sabo in z Evo, groupie, ki ljubi pošast, je utrujen, omotičen, apatičen in asocialen, brez iskre v očeh, prava muka, brez prezence, najbolj dolgočasna, najbolj prazna in najbolj duhamorna pošast na svetu. Ne ve, kaj bi počel. Le zakaj imajo Čehi brke obrnjene navzdol in le zakaj so vsi Finci nori, se sprašuje, kot da je bil Holokavst le multikulturalistična študija. Ko ugotovi, da so Čehi potomci Mongolov (odtod navzdol viseči brki) in da dolge zime in "severni sij" povzročajo melanholijo in pijanost (odtod Finska norost), le zamišljeno, debilno, napol katatonično bulji predse, v nič, kot da je pravkar dobil odlično idejo za govor na naslednji nuernberški bakladi. Ni kaj, če bi ga pustili še malo samega, bi ukinil kinematografijo. Ko gleda "velike filme" z vzhodne fronte, mu gre itak na bruhanje.

Drži, ko ne nastopa, je videti le kot elegični zombi, ki čaka na sonato. Ali pa na Deveto simfonijo. Ko ne nastopa, je res le morasto truplo. Ko ni publike, umre. Šele ko nastopa, oživi. In ozdravi. In dobi vsebino. No, vsakič, ko se v Berchtesgadnu znajde v družbi Goebbelsa in Bormanna, začne hitro igrati... in nastopati... in delati teater. Iz strahu. Teater je njegov način preživetja. In njegov način dominacije. Ko ni sam, hoče, da je mizanscena popolna. In totalna. Moloh je teater arijskega ponosa. In teater arijskega absurda. In teater morbidne zgodovine, od katere so ostale le hladne, distancirane silhuete v alpski megli. In seveda - teater oblasti, ki je zunaj rituala, zunaj teatra, zunaj mitske stilizacije, zunaj mizanscene in zunaj propagandne estetike ni. In ki vedno umre na delovnem mestu. Kot Hitler. In Goebbels. In Bormann. Moloh, v katerem ruske igralce dublirajo nemški igralci, izgleda kot sterilni, artificielni reunion duhov pop fronte, Hitler kot apokaliptični kič, absolutna oblast pa kot stara plastična igrača, s katere se že luščijo barve. To, da film ne prodre v Hitlerjevo "notranjost", je le logična posledica integritete samega filma - ruski režiser Aleksandr Sokurov, avtor sodobne klasike Mati in sin (1997), pač vztraja, da je bil Hitler le showman, le pozer, ki je zgodovino razumel kot specialni efekt klimatskih sprememb, ki je industrializiral spektakel in ki se ni zavedal posledic svojih vizij. Nič, Moloh je ekranizacija teze o "banalnosti zla", ki jo je na začetku šestdesetih - ob sojenju Adolfu Eichmannu, glavnemu arhitektu Hitlerjeve "Finalne solucije" - formulirala Hannah Arendt.

(Moloha daje izključno Kinoteka)

ZA